Grenak priokus stare Jugoslavije …

Sem otrok rajnke skupne države. Na osemdeseta leta minulega stoletja me vežejo lepi spomini, ko smo kot raznoliki narodi uživali skupno srečo v eni državi. Mnogi, tudi jaz sam, se teh časov spominjajo z nostalgijo, nasmehom na obrazu. Kot rečeno, takrat sem bil še otrok. Težav ni bilo oziroma jih nisem slutil, jih nisem želel zaslutiti. Le zakaj bi jih? Živel sem za igro, prijatelje, za trenutke neizmerne sreče. A zgodovina nas uči, da burno obdobje povojne Jugoslavije le ni bilo tako brezskrbno. Za nas, ki smo se rodili v poznih sedemdesetih letih, da, za tiste starejše, ne toliko. Državo so skozi desetletja po koncu druge svetovne vojne zaznamovali informbiro, partija, socializem, komunizem, stalinizem, prevladujoča miselnost Sovjetske zveze. To je bil čas, ko je politika narekovala življenje ljudi. Če nisi bil pravilno politično usmerjen, si bil izdajalec države, naroda, ljudstva. In v ta vrtinec podlih intrig je vpeta tragična zgodba Svetozara Karamazova in njegove Olge ter usode ljudi, povezanih z naslovnima junakoma.

Svetozar in Olga sta sveže zaljubljen par. On Srb, zagrizen komunist, ona naivna Slovenka, idealistka. Njuna sreča žal ne traja dolgo, saj Svetozarja devet mesecev po poroki zaradi prej omenjene politične "nekorektnosti" zaprejo za osem dolgih let. Olga, ljubeča mačeha Svetozarjevima otrokoma iz prvega zakona, Branku in Dejanu, in mati Janezu, trdno kljubuje vihri povojne norosti, a nemočno opazuje propad svojih treh otrok. Uporniški Branko pade pod streli zagovornikov nesmiselne vojne, Dejan, uspešen zdravnik, po spletu nesrečnih okoliščin postane paraplegik in stori samomor, Janeza zaradi udejstvovanja v študentskih demonstracijah brutalno pretepejo, a na koncu izmed trojice mladeničev edini preživi. Po prihodu Svetozarja z Golega otoka in njegovi nenadni smrti postane Olgino življenje boj za preživetje ("Kaj sploh je življenje? Je ljubezen in je boj," strne svoje misli ob začetku predstave.). Svetozarju kljub temu, da ga ni več, ostane zvesta, ga nagovarja. Njegov glas iz onostranstva je zanjo še edini glas razuma, ki jo spremlja skozi morje gorja, obupa, nesreče, trpljenja in bridkosti. Olga na koncu konča v domu za ostarele.

Z režijo in dramaturgijo kompleksne zgodbe se je mojstrsko spoprijel Janez Pipan. Sožitje sedanjosti in preteklosti, ko sta na odru istočasno stali dve Olgi, ena starejša iz sedanjosti, ki nas je popeljala na pot svojih spominov, in druga mlajša, ki je spomine v preteklosti živo odigrala, je na čase sicer dodobra zapletlo že tako zapleteno pripoved, a so bili časovni preskoki tako navidezno preprosti, da je ta režijski prijem samo še obogatil užitek ob gledanju igre. Z nekoliko počasnim, a konstantno neizprosnim ritmom predstave je Pipanu uspelo občinstvo za tri ure in pol prikovati na sedeže. V drugem delu predstave bi lahko nekaj slik, prizorov sicer strnil v krajše, bolj koherentne trenutke, a se me je predstava v celoti s svojim grobim realizmom, neusahljivo energijo in skorajda nevzdržno napetostjo tako dotaknila, da bi lahko Jovanovićevo besedilo goltal še ure in ure. K temu je pripomogla tudi vrhunska igra prav vseh nastopajočih.

Svetozarja in (mlado) Olgo, jugoslovanska Romea in Julijo, sta s primerno odmerjenim patosom, solzami in neizmerno srčno bolečino zanosno upodobila Sebastian Cavazza in Jana Zupančič. Njuno doživetje ljubezni je močno, njuna bolečina pristna. Cavazzov Svetozar je močan človek trdnih nazorov, a krhek v svoji notranjosti. Dolgo časa stoji za svojimi prepričanji, a žal tudi on popusti pod pritiski "nadljudi", politikov. To, kar je pokazal v prizoru, ki se odvija na Golem otoku, ko razgaljen s samokolnico, polno kamenja, pod udarci prevzgojitelja svoje "nepravo" politično prepričanje skozi pesem spremeni v "pravo", je dejanje res velikega igralca. Tega, ne samo zaradi fizične bolečine in živalske moči, ki jo prizor zahteva, temveč tudi zaradi teže besed, ki so vrele, drle iz njegovih ust, ne bi zmogel vsakdo. Gospod Cavazza, kapo dol!

Občudovanja vredna je tudi igra Jane Zupančič. Njena metamorfoza eterično zaljubljene mladenke v od obupa in vojnih grozot izžeto žensko je resnična in prava. Njena obrazna mimika je paleta raznovrstnih čustev, od veselja in zanesenosti do žalosti in praznote. V lik trpeče ženske je s svojim igralskim talentom vnesla novo stopnjo razsežnosti. Mlado Olgo z upodobitvijo njene starejše različice izvrstno dopolnjuje Maja Šugman. Njena umirjena, skorajda pomirjujoča igra je polna bridkosti in sočutja, ki so jo na čase prekinili kriki ledene bolečine. Njena stalna prisotnost, ko nam je, sedeč v fotelju v sprednjem desnem kotu odra z občasnimi časovnimi preskoki v sedanjost, v soju fiksiranega reflektorja, razlagala svojo življenjsko zgodbo, je delovala kot igra v igri, ki pa se je v točno določenih trenutkih nemoteče zlila s preostalim odrskim dogajanjem.

Trojka vihravih mladcev, sinov, ne bi mogla biti bolj zasedena. Jure Henigman (v otroških letih ga ja zaigral Jordan Arih) je s svojo markantno pojavo, "zafiksanim" pogledom, oblečen v črno "leder" jakno (lahko bi bil uporniški James Dean ali Robert Smith, grozljivo gotski pevec iz skupine The Cure), zasvojen z nikotinom in alkoholom, je Branka naredil za moškega, ki je obenem nasilen kot volk in nežen kot jagnje. Nezdružljiva kombinacija, ki je zaradi Henigmana tako naravna. Življenje najmlajšemu izmed sinov, z rock'n rollom okuženemu Janezu, je brezkompromisno vdahnil Matej Puc. Tega mladega igralca zaznamuje natančna, prepričljiva igra, kar je več kot dokazal v prizoru, ko je s pesmijo in navdihujočimi parolami nagovarjal študente protestnike in bil zato krvavo kaznovan z udarci kovinskih palic policistov. Domna Valiča sem bil do sedaj vajen v lahkotnejših, ne toliko izstopajočih vlogah. Tokrat je dokazal, da mu dramska igra ni tuja. Še več, lik Dejana (v otroških letih ga ja zaigral Natan Luka Vihar) je prikazal kot uspešnega, a zaradi družinskih vezi trpečega mladega moškega. Videti je, da sta izobraževanje v Londonu in poroka z lepotico Natašo (Tjaša Železnik, ki me iz predstave v predstavo bolj in bolj navdušuje, saj dokazuje, da ni le voditeljski obraz s TV-ekranov, ampak tudi izjemna igralka neverjetnega čustvenega razpona) prava pot, na kateri bo uspel, a usoda hoče drugače. In Valič je na tej nesrečni poti (z igralskega vidika) zmagovalec.

Izpostaviti moram še eno igralsko mojstrovino, ki jo je postopoma gradil Primož Pirnat. Njegova upodobitev političnega veljaka Viktorja Bizjaka, Olginega brata, je izžarevala neverjetno energijo, ki ji skorajda ni bilo para. Sprva dobrodušni možic gromkega glasu je za svojo masko skrival neizprosneža, politično lutko, ki ni prizanesla nikomur, tudi Olginemu soprogu ne. Neverjetno je, kako lahko Pirnat tako kompleksno vlogo navidezno odigra tako lahkotno. Pravi užitek.

Pohvala gre tudi preostali zasedbi. Bernarda Oman je kot Svetozarjeva prva žena Natalija čuteča in sočutna, Tanja Dimitrievska v vlogi Bojane, Viktorjeve soproge, skorajda flegmatično in trdno kljubuje moškim in vojnemu stanju, Judita Zidar kot učiteljica Borka pa realistična idealistka. Moški "terminatorji" Jožef Ropoša, Gašper Tič in Boris Kerč so s svojim mačističnim vojaškim nastopaštvom protiutež ženski milini.

Če ste nostalgiki (ali ne), če verjamete v ljubezen (ali ne), če vam družina predstavlja največje bogastvo (ali ne), ogled predstave, ki jo odlikuje tudi izjemna luč, nevsiljiva scenografija in pravšnji izbor glasbe ter pesmi, ki jih je v živo čutno odpela Marta Kosturska, močno priporočam. Verjemite, dvorano boste zapustili s cmokom v grlu … kar je edino prav.