Frivolne samozavestne debeluške Volčanškove v Mestni galeriji

Na slikah se zlivajo stripovska risba, ploskovitost japonske grafike, duh secesijske ornamentalnosti, estetika popa in Richarda Lindnerja, je o delih zapisala Nadja Gnamuš. Za Volčanškovo "slika nikdar ni vnaprej zamišljena pripoved, ampak predvsem likovno domišljen sestav, kjer figurativni in geometrijski elementi nenehno izmenjujejo vloge in dopuščajo svobodo različnih branj, ki jih ni mogoče zapreti v zaključene in enostavno berljive strukture", je za pisala Gnamuševa.

Scenografija prizora tu pravzaprav vznikne nenamensko, saj je vedno posledica gradnje slike kot likovne entitete. Na njenih skrbno kadriranih podobah noben narativni fragment ni samo pomenski označevalec, ampak pomemben kompozicijski element. Tako se tudi cenzurni trak pojavlja v različnih legah in skupaj z ostrino ostalih geometrijskih prvin, ki se velikokrat zdijo kot njegove izpeljave, vzpostavlja kontradiktorno razmerje do čutne zaobljenosti teles in domačnosti dekorativnih struktur.

Zlasti na kasnejših slikah postajajo geometrijske prvine vedno pomembnejši strukturalni deli, ki intenzivno zaznamujejo razpoloženje ambientov. S hladnim racionalizmom, značilnim za vse geometrijske strukture, in relativno statičnostjo se zoperstavljajo igrivim in gibljivim figuram, kot da bi jih skušale prizemljiti ali celo prostorsko zamejiti.

Padec sodobnega lepotnega ideala Slikarstvo umetnice je po besedah Gnamuševe "sproščena in intuitivna sinteza različnih vplivov, ki nastaja brez načrtnega zasledovanja 'programskih' konceptov sodobnih umetnostnih reinterpretacij". Ob frivolnih samozavestnih debeluškah pade sodobni lepotni ideal in se, tudi metaforično, osvobaja golota.

Brežičanka je slikarstvo študirala na ljubljanski akademiji za likovno umetnost pri prof. Marku Šušteršiču in prof. Andreju Jemcu. Leta l978 je diplomirala pri prof. Janezu Berniku in pri prof. Špelci Čopičevi z nalogo o Klimtu in dunajski secesiji. Zdaj živi v Ljubljani.