Fotografu Cirilu Jazbecu nagrada Leica Oskar Barnack

Mednarodna žirija je med mladimi avtorji za nagrado Leica Oskar Barnack 2013 izbrala slovenskega fotografa Cirila Jazbeca s serijo Waiting to move. Gre za zgodbo, nastalo v otoški inuitski vasi Shishmaref na severozahodu Aljaske, ki se sooča s posledicami globalnega segrevanja. Pred desetimi leti so prebivalci Shishmarefa zaradi posledic podnebnih sprememb, ki jim ne samo grozijo, temveč so z neprestanim dvigovanjem morja, ki poplavlja bivališča, postale njihova vidna sedanjost, pritegnili zanimanje svetovnih medijev. Inuitska vas predstavlja oprijemljiv in dramatičen primer globalnega segrevanja, pri čemer je Al Gore prebivalce Shishmarefa označil za prve klimatske begunce. Mladi slovenski fotograf Ciril Jazbec se je ob dokumentiranju življenja v inuitski vasi osredotočil na vsakdan inuitskih prebivalcev, razpetih med kontekste sodobnosti in tradicije, zazrtih v negotovo prihodnost, predvsem pa ujetih v dolgoletnem čakanju na njihovo preselitev, ki so jo zaradi okoljskih sprememb na referendumu leta 2002 izglasovali.

Nagrado Leica Oskar Barnack za mladega avtorja 2013 vam je prinesla serija z naslovom Waiting to move. Gre za delo, ki predstavlja nadaljevanje vašega fotografskega opusa, osredotočenega na klimatske spremembe.

Waiting to move je dokumentarna zgodba o vasi Shishmaref na Aljaski. Lahko bi rekli, da gre za nadaljevanje moje zgodbe iz Kiribatov v Južnem Pacifiku, kamor sem se odpravil leta 2011 v sklopu končne naloge za magisterij v Londonu. Zanimanje za podnebne spremembe in kako to vpliva na ljudi je vsekakor središče mojega trenutnega fokusa.

Prebivalci inuitske vasi Shishmaref so že več kot desetletje soočeni s čakanjem na "evakuacijsko" selitev ter ujeti med izginjanje ne samo prostora njihovega bivanja, temveč tudi tradicije ribolova in lova, soočenega s tehnološko sodobnostjo novih generacij. Kako ste sami doživeli njihovo življenje, atmosfero v vasi ?

V Shishmarefu sem si želel ogledati, kaj se je zgodilo po tem, ko je bila pred desetimi leti vas deležna velike medijske pozornosti in trum novinarjev. Serija mojih fotografij prikazuje vsakodnevno življenje skupnosti in izginjanje tradicionalnih navad. Prebivalci otoka so se na referendumu leta 2002 odločili, da vas preselijo na bližnjo celino. A od takrat se ni kaj dosti premaknilo in ljudje še kar čakajo in čakajo. Večina mladih ne vidi perspektive za življenje na otoku. Zato se osredotočajo na to, kako ga bodo lahko čim prej zapustili ter se preselili v večje mesto ali v druge zvezne države ZDA.

Serija Waiting to move je nastala kot reportaža, ki ste jo z novinarjem Michaelom Stührenbergom delali za nemško revijo GEO. Kako ste dobili to ponudbo?

Revija GEO me je z nemškim novinarjem za skoraj mesec dni poslala na Aljasko. Privilegij dela za takšen medij mi je omogočila njihova urednica fotografije, ki sem jo spoznal na predstavitvah portfeljev v Londonu. Po mojem predlogu zanimive zgodbe v vasi Shishmaref sem dobil pozitiven odgovor.

Na terenu ste se zaradi slabih predhodnih izkušenj prebivalcev z mediji soočili z nezaupljivostjo. Kako ste to premostili?

To je bila najtežja fotografska zgodba, kar sem jih delal do zdaj, saj so bili ljudje tako do mene kot do mojega novinarskega kolega sprva zelo sumničavi. Zaradi slabih izkušenj, ki so jih imeli z mediji, se nekateri niso hoteli niti pogovarjati, kaj šele da bi se pustili fotografirati. Na srečo sva spoznala Clifforda, spoštovano starešino v vasi, ki naju je povabil v njegov dom in na njegove tradicionalne palačinke. Vzpostavili smo lep odnos in tako nama je pomagal premostiti marsikatero nezaupanje ter odprl ogromno vrat.

Se boste v Shishmaref še vrnili in nadaljevali delo?

V bližnji prihodnosti najverjetneje ne, saj se trenutno moje zanimanje bolj usmerja na Grenlandijo, kjer sem se letos aprila mesec dni ukvarjal z zgodbo, ki me je popolnoma prevzela. Živel sem s tradicionalnim lovcem in dokumentiral njegov vsakdan, življenje v težkih vremenskih razmerah, odnos do okolja in bivanje v izolirani skupnosti. Projekt mi je omogočila nagrada Kraljevega fotografskega društva iz Anglije.

S čim mislite, da ste prepričali mednarodno žirijo, da vam je podelila nagrado Leica Oskar Barnack 2013?

Verjetno s tem, da sem kljub sprva zaprtim vratom pridobil zaupanje ljudi, kar se odraža tudi na fotografijah. Zaradi iskrenosti in bivanja z njimi daljši čas so me ljudje počasi sprejeli in začeli pripovedovati o svojih življenjih ter me vabiti v svoje domove. Zaupanje ljudi je za fotografa ključnega pomena. Moje delo na terenu nastaja počasi, iščem trenutke in se poskušam vključiti med ljudi. Takrat nastane čarovnija.