Festival razkril usodo Glembajevih

Krleža velja za enega od najžlahtnejših književnikov z območja nekdanje Jugoslavije. Odlikuje ga izjemen čut za natančno in poglobljeno seciranje značajev junakov, ki jih je ustvaril. Prav zaradi tega je ciklus o Glembajevih, ki je nastal leta 1929 in obsega drame V agoniji, Gospoda Glembajevi in Leda, krona njegovega dolgoletnega umetniškega ustvarjanja.

Z napeto igro mačke in miši se je tokrat spopadlo gledališče Atelje 212 iz Beograda, ki danes skoraj zagotovo velja za eno od najbolj inovativnih, celo eksperimentalnih in zato tudi izjemno uspešnih gledaliških hiš na Balkanu.

Večkrat nagrajeni režiser Jagoš Marković je besedilo drame o (ne)presenetljivem propadu bogate hrvaške družine Glembajevih na vrhuncu njene moči tik pred začetkom prve svetovne vojne, za vrlinami katere se skriva raznobarvna paleta umorov, samomorov, nečistovanj in laži, prečistil in mu odvzel odvečni balast. Zgodbo je z izjemnim naborom igralk in igralcev iz republik nekdanje skupne države zapakiral v kompleksen gledališki posladek, katerega priokus je občinstvo čutilo še dolgo po koncu predstave.

Na čelu pisane kopice zanimivih protagonistov je bil legendarni slovenski igralec Boris Cavazza, ki mu je režiser zaupal glavno vlogo tajkuna v zatonu, ostarelega bankirja, patriarha družine, Ignaca Jacquesa Glembaya. Upodobil ga je z zmagovito zmesjo ranljivosti, bridkosti, porogljivosti in grožnje. Njegova mogočna prezenca na odru poletnega gledališča Križank se je več kot učinkovito dopolnjevala z bojazljivo, na trenutke nenadzorovano eksplozivno, predvsem pa močno, res močno igro stanovskega kolege Nikole Ristanovskega v vlogi odtujenega sina iz prvega zakona, dr. Leoneja Glembaya. Ristanovski se je mojstrsko prelevil v konfuznega, malodane shizofrenega mladeniča, ki očeta krivi za svoje neobvladljive izbruhe jeze, gorja in solza. Očetu, ki ga nikoli ni imel rad, zameri smrt svoje matere ter poroko z mlado spogledljivo cipo, tako Leone, baronico Castelli Glembay. Zadnjo je dovršeno, koketno in ranljivo upodobila srbska igralka Anica Dobra. Blestela je predvsem v sklepnem delu predstave, ko Leoneju razkrije svojo bridko preteklost in razloge za poroko z njegovim očetom, ko se ji "utrga" ob novici, da je obubožala, in ko kot ranjena, a srdita žival konča pod smrtnim udarcem, ki ji ga zada prav Leone, njen "edini žarek upanja v tej mračni hiši Glembayevih".

Opozoril bi še na Branislava Trifunovića, ki je s hladnokrvno preračunljivostjo oživil dr. Pubo Fabriczyja, advokata propadajoče družine. Antipatija lika se je nič kaj privlačno prepletala z njegovo zaigrano sočutnostjo, ko je v istem dahu zagovarjal nedolžnost pokvarjenih članov družine, še posebej baronice, ki naj bi bila odgovorna za smrt in samomor dveh proletark, in izražal naklonjenost do šibkejših. Podlost, ki ji ni para.

Pred slabima dvema mesecema sem si Glembajeve ogledal tudi v ljubljanski Drami. Štiri ure dolga mojstrovina izpod režijske taktirke Ivice Buljana je name naredila izjemno močan vtis. Nehote sem med sinočnjo uprizoritvijo vlekel vzporednice in razlike med to in ono predstavo ter sklenil, da dveh tako različnih, obenem pa tako zelo podobnih stvaritev ni upravičeno primerjati. Vsaki je resda enaka sporočilnost, da zlo kljub bogati in lepi preobleki ne more zmagati, a ustvarjalni proces in viden končni rezultat sta tako unikatna in tako silna, da sta samostojna svetilnika v oceanu neštetih teatralnih dogodkov.

Edina pripomba, ki bi jo imel glede predstave beograjske gledališke hiše, je ta, da žal tako silovit in tako intimen gledališki komad ne spada na oder odprtega gledališča, saj ta intimnost zaradi zunanjih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, zamre. A tu ne gre zameriti ansamblu, temveč Festivalu, ki je, predvidevam, sam izbral sicer izjemno lokacijo Križank. Prav tako moteče je bilo skorajda amatersko ozvočenje nastopajočih.

Sicer pa, kot je zapisal hrvaški Večernji list, "dogodek sezone", na naših tleh in tleh nekdanje Juge.