E-pinkponk končno tudi na slovenskem odru

Pred tem izzivom se je znašlo Prešernovo gledališče v Kranju, ki je v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj, uprizorilo uspešnico Proti severnemu vetru. Po videnem sodeč jim je to izvrstno uspelo. Levji delež zaslug si upravičeno lastita igralca Vesna Pernarčič kot spletna oblikovalka Emmi Rotner in Rok Vihar iz ljubljanske Drame kot jezikovni psiholog Leo Leike, ki ju mail, poslan na napačen naslov, popelje v divjo, romantično, nikoli popolnoma uresničeno ljubezensko zgodbo, nad katero je režisersko taktirko spretno vihtel režiser Alen Jelen. Z igralcema smo se pogovarjali po eni izmed ponovitev predstave Proti severnemu vetru, po kateri sta se igralca, zahvaljujoč aplavzu občinstva, kar šestkrat poklonila gledalcem.

Kako sta zadovoljna s svojo upodobitvijo Emmi Rotner in Lea Leika?

Vesna Pernarčič: V vlogi Emmi sem se zelo našla. Gre za vlogo, v kateri se lahko najde prav vsak. Vanjo sem vložila velik del sebe in se v njej odlično počutim. Redko dobiš možnost igrati vlogo, kjer se ti zazdi, da igraš skorajda samo sebe, in ta je prav taka.

Lahko potegnemo vzporednice z vašim osebnim življenjem?

Vesna Pernarčič: Verjetno smo se že vsi znašli v podobnih položajih. Na različnih "chatih", pri pošiljanju sms-ov … vse zelo spominja na ta virtualni svet komunikacije, ki je danes zelo priljubljen.

Kako je potekala izbira igralcev. Sta bila vidva prva izbira? Sta morala na avdicijo?

Rok Vihar: Vesna je bila prva izbira, ker je zaposlena v hiši (Prešernovem gledališču), ki se je odločila za produkcijo, in je bila edina logična izbira. Glede vloge Lea so razmišljali dalj časa, nato pa sem sam izrazil, da imam čas, voljo in interes. Vesna Pernarčič: Moram reči, da sem na izbiro Roka tudi sama precej vplivala. Kaj pa Roki, sem predlagala … (smeh) Rok Vihar: Z Vesno sva preigrala ogromno skupnih predstav. Bila sva sošolca na akademiji, vedno so naju videli kot par in z njo sem vedno rad igral. Vesna Pernarčič: Enako.

Predstavo trenutno uprizarjajo na 25 odrih v Avstriji, od koder prihaja tudi avtor romana, Daniel Glattauer. Sta si predhodno ogledala katero izmed predstav?

Rok Vihar: Ogledal sem si nekaj odlomkov na YouTubu, pa mi ni bilo preveč všeč. Vesna Pernarčič: Nobene predstave, niti odlomka si nisem pogledala. Tega se vedno branim. Na ta način lahko zelo hitro postaneš preobremenjen z načinom igranja drugih. Tokrat smo bili že z romanom – tega sem prebrala – čisto preveč obremenjeni. Rok Vihar: Tudi sam sem roman prebral. In sicer je bilo tako, da sem ob 3. uri zjutraj prebral zadnjo stran in šel hip zatem na internet preverjat, kako se nadaljuje drugi roman (Vsakih sedem valov). Sama zgodba me je takoj pritegnila, v glavi sem se nemudoma začel ukvarjati s tem, kako občutke, ki sem jih čutil ob branju, prenesti na oder. Ne le skozi besedo, pač pa skozi čustva. Pri Emmi in Leu mi je bilo všeč, da je šlo za zrel odnos dveh zrelih ljudi, ki pa je občasno tudi otročji, najstniški, pa vendar zrel, znotraj katerega se lahko najde prav vsak. Vesna Pernarčič: Odnos med Emmi in Leom je zelo verjeten. Še največji ciniki so knjigo prebrali in jim je bila všeč.

Se že razmišlja o upodobitvi drugega romana?

Rok Vihar: Tega ne vemo. Odvisno od uspeha, predvsem pa potrebujeva nekaj odmora, da malo pozabiva na to, kakšne težave nama je povzročalo učenje besedila.

V drugem delu bosta lahko imela več skupnih scen, srečanje v kavarni ...

Vesna Pernarčič: Da, več bo stika in ljudje bodo končno lahko doživeli to katarzo na koncu romana. Rok Vihar: V drugem delu Emmi in Leo spita skupaj. (smeh)

Koliko časa ste sestavljali predstavo?

Rok Vihar: Intenzivno od začetka junija, dokončno pa smo jo sestavili v 14 dneh. Vesna Pernarčič: Tega besedila se ne moreš naučiti sam. Rok Vihar: Lahko se ga naučiš, "napiflaš", a ko prideš na oder, se ne spomniš ničesar več. Izhajati moraš iz odnosa med Emmi in Leom. Vesna Pernarčič: To je bilo eno najtežjih besedil, kar sem se jih morala kadar koli naučiti. V gledališču se vedno lahko opreš na mizansceno, na partnerja, v tej predstavi pa tega ni. V bistvu gre za dve monodrami, ki pa se morata čutit. Sama scena je super, a zelo omejena. Dve uri se morava gibati v enem prostoru, početi nekaj, kar je videti verjetno. Enkrat sedim na postelji, drugič pred ogledalom, ležim na tleh, dvigujem noge, obuvam čevlje, jem, pijem ... Vse skupaj je zelo nedorečeno, ne moreš se opreti na nobeno točko. Šele tri dni pred premiero se je vse skupaj ujelo, pred tem pa sva bila, priznam, v paniki, nisva niti vedela, v katerem prizoru sva. Rok Vihar: V gledališču je dostikrat tako. Vse do premiere ne vemo, kaj imamo. Včasih se nam zgodi, da se nam predstava sestavi, nato pa pride publika in se odzove na povsem hladen način.

Kako sta zadovoljna z današnjim odzivom?

Vesna Pernarčič: Občinstvo je bilo odlično. Se je pa že na premieri pokazalo, da bodo ljudje to predstavo radi gledali.

Kdaj je predstava začela živeti na odru?

Rok Vihar: Če si pri zdravi pameti, greš na oder mesec in pol pred premiero. Če pa nisi in misliš, da bo šlo, narediš tako kot mi, se pravi zadnjih 14 dni. Težava je v tem, da si stvari bolje zapomniš na sceni, na odru. Imela sva res velike težave. Vesna Pernarčič: Nekja dni pred premiero je vladala totalna panika … Rok Vihar: Nato pa sva se dva dni pred premiero na odru spogledala in vedela, da imava predstavo, da je to to.

Koliko ponovitev bi bilo za vaju uspeh?

Vesna Pernarčič: Kot je rekel Peter Srbčič (direktor Mestnega gledališča Ptuj), vsaj sto jih moramo "naštancati"! Rok Vihar: Težko rečem. Obstajajo predstave, ki imajo v enem letu sto ponovitev in nato zamrejo, in so predstave, ki imajo 40 ponovitev, pa živijo več let. Midva si želiva predvsem to, da bi v gledališče prišli ljudje, ki so knjigo prebrali in želijo preveriti, kako zgodba funkcionira na odru.