Đorđe Balašević: Družina je trdnjava, iz katere se branim in iz katere napadam

8. junija bo v Križankah mednarodno premiero namreč doživel njegov filmski prvenec Kao Rani Mraz, dan pozneje, 9. junija pa bo sledil še nepozaben koncert s skupino Panonska Mornarica. Film Kao Rani Mraz je Balašević posnel ob veliki podpori starih prijateljev in svoje družine, saj so pri snemanju sodelovali prav vsi družinski člani.

Po šestih letih se vračate v Križanke. Kakšno je bilo tam vzdušje nazadnje? Trudim se biti dober gost. Redko prihajam in na kratko ostajam, takšne pa imajo gostitelji najraje. Zaželel sem si, da bi bil koncert v Križankah, ker če bi me z zavezanimi očmi postavili na oder v neki veliki dvorani, bi se mi lahko zgodilo, da bi zamenjal Skopje z Osjekom, ampak Križanke so ene in edine, ima jih samo Ljubljana. S tem hkrati odgovarjam na to, kakšno je bilo zadnjikrat tam vzdušje. Slovensko občinstvo, pardon, moje slovensko občinstvo je prav enako kot ljudje, ki pridejo na moj koncert v Subotici ali na Novi Zelandiji, ponavadi takšno občinstvo imenujem bistrooki. V Ljubljani je morda res vse bolj "akademsko", ravno toliko, kolikor je Ljubljana bolj "akademska" od drugih mest.

Nekaj časa ste živeli v Mariboru. Kaj vas danes še veže na Slovenijo? Davnega leta 1999 sem preživljal najtežje trenutke v svojem življenju, ko so me vsi "Bivši" vsak na svoj način preganjali in takrat so me ti "hladni Janezi" s svojo dobroto spravili v zadrego. V Mariboru še vedno preživljam toliko časa, da ne bi bilo lepo, da bi zdaj našteval, kaj vse me veže na Slovenijo, saj bi to zvenelo kot promocija za koncert, tega si pa ne želim. Skratka, morda sem res gost v Ljubljani, tujec pa prav gotovo nisem ...

Tokrat bomo v Križankah slišali vaše največje hite v novih preoblekah. Kako bodo zvenele pesmi, kaj bo novega? Nekoč je na ulici nek tip zaklical za mano, da so moje stare pesmi veliko boljše od novih. Odgovoril sem mu, da naj bo potrpežljiv, saj bodo, prej kot si misli, tudi nove postale stare. Trudim se, da je vsak repertoar na koncertu drugačen od prejšnjega, ampak na koncu moramo vseeno odigrati vse klasike. Vsekakor bodo tokrat novi tamburaši. Letos smo imeli že kar nekaj velikih koncertov, ampak mislim, da bo vse skupaj prav v akustiki Križank zasijalo v polnem sijaju.

Spremljala vas bo torej Panonska mornarica. Kako ste se znašli skupaj? To je bila moja stara želja, neke vrste mala panonska filharmonija; fantje, ki me spremljajo že dolga leta, čudoviti solisti na svojih inštrumentih in sedem tamburašev. Na sceni nas je okoli 50 in mislim, da nekatere pesmi šele zdaj zvenijo tako, kot bi morale že od začetka, ko so bile napisane. Dolgo sem na sceni, predolgo ... in nekaj se je moralo spremeniti. Kakšna "firma" so bili Beatlesi, pa so morali razpasti, ker so se počasi že dolgočasili. Pomislite torej na kantavtorja iz Novega Sada, ki je mnoge dolgočasil že, ko je zapel prvi verz. Res je, da so bili Beatlesi štirje in so lahko razpadli, no, meni pa to vsaj še nekaj časa ne bo uspelo. Zato sem se malo umaknil s scene, snemal film in zdaj sem se vrnil z malo drugačno zgodbo. V vsem je treba imeti pravo mero, je pravil moj ded, ki je vino vedno pil iz iste 7,5-decilitrske steklenice …

Vračate se torej z dvodnevnim dogodkom, saj bomo videli tudi premiero vašega filma Kao rani mraz. Posneti ta film je bila vaša velika želja in nekoč ste celo rekli, da ste pripravljeni spiti na litre piva in kave, samo da bi se film posnel … Od kod takšna goreča želja po filmu? Trideset let kradejo moje verze in ideje, ampak dobro … zaradi tega je lahko sram njih, ne mene. No in zdaj so mi začeli krasti še glavne junake mojih pesmi! Neki tipi naj bi že začeli snemati film o Vasi Ladačkem. In prav zato sem sam hotel posneti film, pa tudi zato ker so bili v snemanje filma vključeni vsi člani moje družine, njih pa nisem mogel razočarati. Ljudje iz stroke so nas sabotirali, bojkotirali, se nam posmehovali in na koncu je šlo že za vprašanje časti, ali bomo posneli film ali ne. In posneli smo ga, da smo si na jasnem, za kakšnih 18 tisoč evrov. Desetkrat ceneje kot kakšen podoben film iz "epohe", ali kako se že reče. In to z zahtevno scenografijo in kostumografijo. In "kolegi" naj se ne bojijo, da se jim bomo vmešali v fonde. Morda jim izmaknemo del občinstva, ampak tu tako ali tako niso preveč uspešni.

Kako bi sami opisali film? Kaj lahko občinstvo pričakuje, ko bo sedlo pred veliko platno? Lahko bi rekel, da je to naš film za nas. Nimamo "planetarnih" ambicij, film je posnet za ljudi z mojih koncertov. Tisti, ki imajo radi pesem o Vasi Ladačkem, tudi nad filmom ne bodo razočarani, to že vem. Zgodba govori o ljubezni, prijateljstvu, po žanru je torej znanstvena fantastika. Ni agresivnosti, ni vulgarnosti, politike … V filmu igrajo naši prijatelji, Rade Šerbedžija na primer, zato me vsi sprašujejo, kaj je s tistim verzom, da je Vasa Ladački umrl mlad, ko pa ga igra Šerbedžija. Nastopajo tudi Mira Banjac, Vojin Ćetković in naš skoraj sorodnik Mustafa Nadarević, ki je sprejel vlogo Madžara. Mustafa pa Madžar? Še oskarja bomo dobili za posebne učinke! Producentka, sicer punca, s katero imam tri otroke, je priredila slovenske podnapise in to bo prva mednarodna premiera filma. Olivera je poleg produkcije poskrbela tudi za kostumografijo, organizacijo, tudi Jovana igra eno od lepih vlog, Aleksa se je pojavil v eni od manjših vlog, iz čistega veselja, Jelena pa je bila prva asistentka režije, režiserka drugega plana, vodja statistov in sodelavka pri montaži. Ali je rezultat potem sploh lahko slab? Saj se ni družina kot inštitucija po naključju obdržala od faraonov do danes. Film je dolg, v panonskem ritmu, ampak sem pač razvajen. Vem pa tudi, da moje delo spremljajo ljudje, ki premorejo koncentracijo za dve uri in pol filma.

Katera je najlepša kritika vašega filma, ki ste jo slišali? Nismo ga dali v redno distribucijo, kaj nas briga! Imamo svojo opremo, kombi s "premičnim" kinom. V tista mesta, kjer ni več kina (v Srbiji deluje vsega skupaj kakšnih trideset kinodvoran), smo prihajali v polni postavi in to je bil pravi "jazz". Imeli smo premiere pred več kot sedem tisoč ljudmi, tako kot v Zagrebu, v majhnih fruškogorskih vaseh pa pred nekaj sto. V vasi Jazak recimo, ki ima osemsto prebivalcev, si jih je prišlo film ogledat štiristo. Prisoten sem bil prav na vsaki projekciji in videl sem veliko solza, veliko smeha in slišal mnogo prelepih besed. Najbolj pa so se me je dotaknile besede nekega možakarja iz Trstenika, ki mi je rekel: "Šta tek sanjaš, brate, kad ovako pišeš?" (Kaj šele sanjaš, če tako pišeš?)

Film je torej posnet po ljubezenski zgodbi in vašem hitu Priča o Vasi Ladaškom, sicer pa so besedila vaših pesmi zelo močna, tudi družbeno in politično kritična. Ste imeli kdaj zaradi tega težave? O politiki sem pisal takrat, ko je bilo to neizogibno in upam, da mi nikoli več ne bo treba. V Sloveniji morda ni toliko znano, da sem imel veliko težav, ker so me obtoževali nestrinjanja z JLA. Zame so izdali več kot deset nalogov za aretacijo in več kot pet let sem se skrival, kot največji lopov. Popolnoma sem se oddaljil od vseh medijev, ker so bili takrat pod nadzorom in na televiziji me ni bilo več kot deset let, od 1989 do 2000. No, pa saj se tudi zdaj ne pojavljam prav pogosto ...

Ste kdaj obžalovali, da ste napisali kakšno pesem? O, pa še kako! Ampak takrat sem imel studio na razpolago za dva, tri dni in ni bilo časa za razmišljanje in imel sem premalo let izkušenj … No, vsega skupaj je bilo torej nekaj kiksov in to niti ni tako grozno za tako dolgo kariero. Mi je skoraj bolj žal zaradi umetniških kiksov, slabih aranžmajev ali nedodelanega besedila.

Leta 1978 ste s skupino Rani mraz posneli pesem Računajte na nas, ki je kmalu postala himna takratne generacije. Na koga lahko danes računamo? Na koga vi računate? No, točno ta je ena od pesmi, ki mi je res ne bi bilo treba napisati. Rad sem imel Jugoslavijo, v tej državi sem bil rojen, v njej sem odraščal, za njo sem navijal in to povsem iskreno. Neumno sem torej omenil Tita in pesem je nerazdružljivo povezana s takratnim sistemom, komunizmom, bla bla … Ampak jaz sploh nikoli nisem bil komunist. Celo v vojski sem odklonil, da me pridružijo partiji, kar je bila takrat veliko bolj sporna gesta, kot si lahko mislimo danes. Po drugi strani pa se je ta popevka izkazala za popolno brco v temo, zato ker se na mojo generacijo takrat nikakor ni dalo računati. Ko je SFRJ razpadala, je bila namreč ta generacija v polni moči, pa ni skoraj nič naredila, da bi vse potekalo vsaj malo bolj dostojanstveno. Že dolgo ne računam prav na nikogar. Še posebej pa pazim, da ne govorim več v nikogaršnjem imenu, razen v svojem.

Življenje glasbenika je zelo specifično in zahteva veliko prilagajanja. Kako usklajujete glasbeno kariero z družinskim življenjem? Ste v življenju kaj zamudili, za kar vam je danes žal? Dal sem prav vse od sebe, da bi ovrgel to famo, da kariera in družinsko življenje ne gresta skupaj. Niti enega trenutka zasebnega življenja nisem podredil svojim profesionalnim obveznostim in nisem zamudil niti enega od skupaj 73 rojstnih dni svojih otrok in niti enega Oliverinega rojstnega dneva ali novega leta ali počitnic.

Od nekdaj sem govoril, da je družina trdnjava, iz katere napadam in iz katere se branim, in na to sem zelo ponosen. Vsi aplavzi, ki sem jih bil deležen, so mi služili le za to, da sem se "važil" pred svojo družino. Prav zato je zame aplavz po koncu filma, ko se vsi skupaj priklonimo, najlepši od vseh, kar sem jih kdajkoli slišal.

Ob dolgoletni karieri in po filmu, ki ste ga posneli, kakšne imate še načrte? Kakšne so še vaše neizpolnjene želje, ki jih boste še uresničili? Nisem ravno velik načrtovalec, čeprav mi kolegi očitajo, da je vse, kar naredim, premišljeno. Morda sem le nekoliko bolj pameten, kot je običajno na estradni sceni, kar pa ni ravno velik dosežek. Pa malo pišem, tu in tam malo igram, to s filmom pa mi je bilo strašansko všeč: pisal sem scenarij, se malo "motal" okoli kamere in na koncu še glasba … Mislim, da je to moje okolje, še ta čas, dokler ne "pretečem" in dokler ne začnem pozabljati svojih lastnih verzov, potem sem pa "pečen".