Nedelja, 18. 11. 2012, 15.26
9 let, 2 meseca
Delavnica polna črk

Marko Drpić je kaligraf, trenutno se ukvarja z več projekti. Veseli se novih rokovnikov, ki jih bo oblekel v bambusov papir, na njih pa napisal inicialke tistih, ki si bodo to zaželi. V delu so tudi že novoletne čestitke, razglednice, v delavnici pa ima razstavljenih tudi nekaj grafik, na katere so odtisnili motive nakita Pleksimanije. Te je Drpić oblikovno opremil s kaligrafijo. To je le en del produkcije, ki tu nastaja.
V studiu na Križevniški ulici v Ljubljani, v katerem je na tone, dobesedno na tone svinčenih, plastičnih in lesenih črk, so tudi kupi papirja. Gre za papir, star tudi 40 let, ki so ga pozabili ali zavrgli, odlikujejo pa ga različne debeline, barve in kakovosti. Njegovo pobledelost in druge napake Drpić uporabi kot prednost.
Ravno ta možnost, da lahko dela napake, ki izhajajo iz procesa, pa je ena od značilnosti tehnike visokega tiska, ki je za kaligrafa očarljiva. "Zdaj ko dobro poznam celoten postopek visokega tiska in njegove kriterije, te lahko namerno in nadzorovano kršim. Nisem tiskar in zato nisem obremenjen s tiskarskimi normami," pripoveduje ustvarjalec, katerega osebno zanimanje je z leti prešlo v njegov poklic in poslanstvo.
Medtem ko našteje še druge kakovosti visokega tiska, kot so ročna izdelava, majhne serije, oblikovne rešitve in svojsten občutek prstov na papirju, ki so ga odtisnile ročno vstavljene črke v črnilo, odpre še predal, poln klišejev. Kovinskih ploščič, na katerih z jedkanjem dosežejo različne ravni, na ta način pa pri knjigotisku odtisnejo podobo, okrasek. Med knjigami, med katerimi je veliko najrazličnejših tiskarskih, tipografskih in kaligrafskih priročnikov, gre za eno izmed večjih tovrstno specializiranih knjižnih zbirk v Sloveniji, pokaže roman Dostojevskega. Podoba na knjižni platnici, natisnjeni po drugi svetovni vojni, je narejena s klišejem, ki ga v svoji zbirki hrani Drpić.
Ko je kupil prvi tiskarski stroj, je že imel tudi dva regala, polna črk, potem se je vse začelo odvijati. Bil je ravno čas, ko je Ljubljana bila svetovna prestolnica knjige, ideja o stari tiskarski delavnici pa je bila v tem kontekstu kot nalašč. Dobil je prostor, tega pa napolnil z vsem potrebnim za delovanje visokega tiska.
Material in znanje je najprej zbiral na terenu, prek številnih intervjujev z mojstri, ki so mu posredovali to, kar je 500 let opredeljevalo našo knjižno in tiskarsko kulturo, potem pa bilo v 80. letih prejšnjega stoletja zaradi bliskovitega razvoja tehnologije in potreb trga v nekaj desetletjih pozabljeno. Z leti se je nabralo veliko zgodb, dokumentacije, knjige o tisku mu ljudje še danes prinašajo v delavnico, v kateri delujejo štirje glavni stroji: Exakt, Adana 5'' x 3'', FAG Control 405 in Heidelberg Tiegel, vsi so iz povojnega časa. Za vzdrževanje ne potrebujejo veliko, le kantico olja, sicer pa Drpić pozna še nekaj mojstrov, ki diagnostiko stroja lahko postavijo že po njegovem zvoku.
Največji stroj, Heidelbergov, je iz leta 1950 in je knjigotiskarska legenda. Je popolnoma avtomatski in izjemno natančen. Natančna je tudi stiskalnica za poskusni odtis iz leta 1960. Primerna je za velike formate in tisk le enega kosa. Dve mali Adani sta majhna zaklopa strojčka za tiskanje vizitk. Fagova stiskalnica za poskusni odtis pa je nepogrešljiva za najzahtevnešje odtise.
Po zgledu podobnih studiev v tujini si opremo, pa tudi znanje, lahko najame vsakdo, ki ima idejo za uresničitev določenega projekta.
Poleg tiskarskin delavnic ustvarjalec poučuje tudi kaligrafijo, vešč pa je tudi klesanja črk.
Z gotico, ki je zaradi preteklosti v tukajšno splošno zavest kot stara pisava najbolj usidrana, še najmanj rad piše. Pravi, da je pretrda, raje se nagiba k osebnim in bolj svobodnim pisavam. Angleška veja kaligrafije mu je zato najbližja. Ni mu tuje niti abstraktno pisanje, ko črke niso več berljive. "Gre za strukture, ne sporočanje," pravi.
Na vprašanje, kdaj določena pisava zanj učinkuje, odvrne, da je na to težko odgovoriti, in doda, da mora pri tem uporabiti isti jezik, kot ga uporabi likovna dejavnost. "Kdaj deluje slika? Kdaj grafika? Ko so skladni določeni elementi, kompozicija belega in nebelega. Nek ritem barve. Takrat, ko vidiš, da je poteza tako rekoč sama po sebi umevna in ko so možgani razbremenjeni tega, kar morajo napisati, in se roka osvobodi in piše spontano."