Bilbi: "Imeli so me za prešuštnico, vlačugo, razdiralko zakonov in še kaj bi se našlo"

Umetnica s pravim imenom Maja Pihler Stermecki je živ dokaz za to, da se vse stvari zgodijo ob pravem času, da so razočaranja velik del poti do uspeha in da se sanje kdaj pa kdaj tudi uresničijo. Znana glasbenica, ki je po poklicu igralka, je trenutno redno zaposlena v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer med drugim igra v predstavi Pika Nogavička, od koder izvira tudi njeno umetniško ime. Nekega dne si je namreč predstavo ogledal Majin prijatelj iz Izraela, ki jo od tedaj tudi po izraelsko kliče po naslovni junakinji. Med vajami za novo otroško predstavo, v kateri bo Bilbi premierno nastopila novembra, smo se dobili v Dravski vili na Lentu. Širša slovenska javnost vas je spoznala, ko ste pred enim letom na glasbeno sceno udarili s hitom Hvala za vijolice. Od izdaje omenjenega singla je minilo eno leto. Kako bi ga na kratko opisali? To leto je minilo tako hitro kot mine en teden. Vse stvari so se namreč odvijale zelo hitro, zgodilo se je veliko. Leto je bilo nadvse zanimivo, uspešno, napeto. Vsega po malem. Tudi naporno? Tudi. To sem opazila, ko sem imela "običajno" dolge počitnice, pa sem ugotovila, da so bile čisto prekratke.

So se vam s tem uresničile sanje? Del sanj. Sem namreč človek, ki zelo rad sanjari. Poleg tega, da imam veliko sanj, se namreč vseskozi rojevajo tudi nove. Izdajo svojega prvega albuma sem si želela že zelo dolgo časa.

Kdo oziroma kaj vas je navdahnilo, da ste napisali tekst, ki govori o ljubici, ki razmišlja o tem, da bi poklicala ženo in ji povedala, da jo njen mož vara? Ste pisali po resnični zgodbi? Nisem pisala po osebni zgodbi, menim pa, da je zgodb s tovrstno tematiko veliko. Besedilo je nastalo iz enega velikega heca. Nekega večera sva se z možem Gregorjem (Stermeckim op. a.) pogovarjala o zvezah in o ljubicah, ki so prisotne že od nekdaj in so pravi človeški fenomen. Na njihov račun sva se malo pošalila. Poleg tega, da je pesem nastala zelo hitro, sva tudi oba čutila, da jo morava izdati kot prvi singel.

Ste za besedilo Hvala za vijolice prejeli same pohvale ali tudi kakšno grajo? Kritike so bile zelo različne in na srečo je bilo na koncu več pozitivnih. Slišala pa sem tudi slabe stvari, imeli so me za prešuštnico, vlačugo, razdiralko zakonov in še kaj bi se našlo. A na to smo bili pripravljeni.

Poleg tega, da ste aktivni na glasbenem področju, ste po poklicu igralka. Igro in ples ste študirali na Dunaju. Med drugim ste zaigrali v muzikalu Cabaret, pa v predstavi Evita in ni dolgo, odkar ste bili razpeti med Mariborom, Dunajem in Berlinom. Res je. Takoj po diplomi na Dunaju sem odšla v Berlin, kjer sem v muzikalu Cabaret dobila prvo večjo službo. V tem muzikalu sem igrala zelo dolgo časa, najdlje v Berlinu, lani pa na Dunaju. Letos sem spet dobila dve novi ponudbi, a sem ju zavrnila, saj si želim od muzikala malo oddahniti. V Berlinu sem poleg muzikalov nastopala tudi v klasičnem gledališču, v otroških predstavah, v lutkovnem gledališču, celo v kratkem filmu sem zaigrala.

Kako to, da se niste odločili za študij igre na AGRFT-ju v Ljubljani? To je bila moja prvotna želja, a mi prvo leto ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov. Bila sem zelo razočarana, saj sem si študija igre zelo želela. Pred drugim preizkusom opravljanja sprejemnih izpitov na AGRFT sem bila sprejeta na šolo za muzikal na Dunaju.

Kaj se trenutno dogaja na igralskem področju? Že eno leto sem članica ansambla v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer trenutno z režiserjem Andrejem Jusem pripravljamo novo predstavo Žaba Greta, za katero sva z možem Gregorjem tudi napisala skladbo. Premiera omenjene predstave bo novembra, sicer pa igram še v dveh predstavah, in sicer v Deževnikarjih in v Piki Nogavički.

Ste ob igranju v gledališču ves čas imeli v mislih tudi idejo, da boste nekoč izdali svoj album? Vsekakor, saj me je petje od nekdaj zanimalo. Ko sem v srednji šoli začela igrati še kitaro, so začele nastajati prve avtorske pesmi in takrat se je rodila želja po ustvarjanju in izvajanju lastnih skladb. V času študija na Dunaju sem bila zelo zasedena, zato sem pisanje in igranje za nekaj časa pustila. Ko pa sem v Berlinu dobila stalno službo, sem spet imela na voljo dovolj časa. Spet sem prijela za kitaro in začela z ustvarjanjem. Zaradi angleško govorečega kroga prijateljev, sem tudi pesmi sprva napisala v angleščini, nekaj tudi v nemščini, sčasoma pa sem začela tudi s pisanjem v slovenščini in nastale so prve pesmi, s katerimi sem se začela prijavljati na slovenske festivale. Sprva zelo neuspešno, a napisati pesem in jo poslati na Emo, Slovensko popevko, Šanson mi je bilo v veliko veselje. Ko sem leta 2009 ponovno stopila v stik z zdajšnjim možem in mu pokazala, kaj delam, sva se odločila za sodelovanje. Začele so nastajati prve pesmi in bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo izšel prvi album.

In izšel je 9. maja letos. Nosi naslov Drobne slike, na njem pa je trinajst novih skladb, ki ste jih ustvarili skupaj z Gregorjem Stermeckim in Rokom Vilčnikom. Kako dolgo je nastajala plošča? Jedro skladb je nastalo zelo hitro, v prvih desetih dneh najinega ustvarjanja. Nekaj lepih besedil, ki sva jih z Gregorjem uglasbila, je prispeval Rok. Na koncu smo imeli kar veliko skladb, izmed katerih smo nato naredili izbor tistih, ki so pristale na plošči. Najdlje je trajalo studijsko delo in postprodukcija. Ker smo predvsem na produkcijskem področju naredili kar nekaj napak, ki jih je bilo treba popraviti, se je tudi datum izida plošče nekoliko zamaknil.

Na Slovenski popevki, kjer ste letos nastopili prvič, je vaša skladba Drobne slike prejela nagrado za najboljše besedilo. Kaj vam pomeni ta nagrada? Z Gregorjem nama pomeni zelo veliko, saj ta festival spremljava že od malih nog. Ravno nagrada za besedilo je zelo fina, saj pomeni, da so ljudje prisluhnili temu, kar delava. Besedila nama veliko pomenijo, vedno paziva, da so to neke sklenjene zgodbice s sporočilom in humorjem.

V intervjuju po koncu omenjenega festivala in tudi med najinim pogovorom ste priznali, da ste se že večkrat prijavili na Slovensko popevko, a so prej skladbe vedno ostale neopažene. Kaj se je spremenilo, da so vas tokrat na festival povabili? Velik del te zgodbe je povezan s tem, da se vsi s časom učimo in zorimo. Ko sem po dolgih letih spet prijela za kitaro in začela ustvarjati, sem očitno morala priti v formo. Druga stvar pa je prepoznavnost, ki sem jo pridobila, ko sem na slovenski glasbeni sceni naredila nekaj opaznega. Prej sem bila ena deklica, ki je študirala v tujini. Koga je brigalo, kaj dela neka Maja Pihler, ki se zdaj imenuje Bilbi in poskuša uspeti na naši sceni. Takrat sem bila zelo žalostna, ker iz vsega ni bilo nič, danes pa na to gledam z drugačnimi očmi, saj mi je bolj jasno, kako funkcionira slovenski glasbeni trg.

K vašemu Bilbi svetu, kot ga sami radi imenujete, sodi tudi dodelana stilska podoba, za katero skrbite sami, navdih zanjo pa iščete v petdesetih. Kaj je bilo tako čarobnega v tistem obdobju? Petdeseta so bila posebna, ker se je takrat začela spreminjati vloga ženske, prav tako so takrat težili k perfekciji. Ženske so bile lepe in urejene, četudi so bile gospodinje, poudarjena je bila ženstvenost. Zdaj živimo v času, ko se prav zadnja spet vrača, zato so se mi je zdela moda petdesetih idealna za mojo stilsko podobo. Zanimiva se mi zdi tudi glasba tistega časa, konec štiridesetih so z uspehom skupine The Andrews Sisters na sceno začele prihajati ženske.

Si obleke kupujete ali šivate? Zelo različno. Veliko stvari sem prinesla iz "second hand" trgovin in boljših sejmov iz Berlina, nekaj stvari sem kupila na Dunaju, kjer je bolj "fancy" scena, svojo spletno trgovino z vintage oblačili ima tudi prijateljica Ramaida Osim. Posegam tudi po oblačilih slovenskih izvajalcev, trenutno imam na primer na sebi krilo od Farandule. Sicer pa veliko ljudi tudi reče: "Ah, ta Bilbi, kaj vse da nase, saj sploh nima okusa!" Ampak mene ni sram priznati, da imam rada pisane stvari, v katerih se tudi najboljše počutim.

Ste tudi del gibanja Nova popevka, torej del novega glasbenega vala iz Maribora, ki si prizadeva za dvig kakovosti slovenske glasbe. Kaj se trenutno dogaja s tem projektom? Za nami je uspešna poletna koncertna sezona, čeprav skupaj redkokdaj nastopimo. Vsak na svojem koncu se trudimo, delamo naprej in ustvarjamo nove pesmi.

Je omenjeno gibanje rezervirano samo za vas, zasedbo Papir in Patetico? Absolutno ne. Rok Vilčnik je spisal manifest o tem, kaj na bi Nova popevka bila, in k temu je vabljen vsak, ki želi sodelovati. Združili smo se, ker imamo podobno vizijo in se nam zdi, da bomo skupaj močnejši. Zdi se mi, da se je v slovenski glasbi v zadnjem letu veliko zgodilo, pojavili so se novi izvajalci in tisti, ki jih nekaj časa ni bilo na sceni. Nastale so izvrstne stvari in menim, da si slovenska glasba zasluži več pozornosti. Ljudem, predvsem mladim, je treba povrniti zaupanje v našo glasbo in odlične glasbene izvajalce. Pri tem se mi zdi povezovanje izrednega pomena; če bo vsak na svojem koncu branil svoj teritorij, ne bomo storili nič. Z Novo popevko smo želeli dokazati, da združeni lahko dosežemo več in postanemo uspešnejši.

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma boste 24. oktobra z Janom Plestenjakom nastopili na dobrodelnem koncertu Pustimo jim sanje. Kaj zanimivega pripravljata? Janovega povabila sem bila zelo vesela, saj tudi on spada med glasbenike, ki jih zelo cenim in spremljam že od malega. Pripravljava duet Iz pekla do raja, za katerega Jan pravi, da bi lahko bila odlična pripoved o tem, kaj se je dogajalo pred Vijolicami. Nastopa se že zelo veselim in mislim, da bom imela kar malce treme. Sama se trudim, da bom v skladbo, ki mi je tudi zaradi latinskoameriškega ritma zelo všeč, vnesla tudi nekaj svojega.

In načrti za prihodnost? Najprej prihaja na vrsto snemanje novega videospota za skladbo Iskrice, ki te dni tudi prihaja na radijske postaje. Na snemanje smo se zaradi želje po "tretji estetiki" pripravljali zelo dolgo. Če smo pri Vijolicah krenili v grafične vode, za balado Kaj pa ti pa ošvrknili formo kratkega filma, zdaj skupaj z Juretom Plešcem pripravljamo bojni načrt za tretji videospot. Sledi nekaj koncertov, poleg tega pa bom redno nastopala tudi v Lutkovnem gledališču. Vsak dan nastaja tudi material za drugo ploščo, nekaj novih skladb bodo poslušalci še pred izdajo lahko slišali na mojih koncertih.