Big Foot Mama: zvesti dobri glasbi

Kakšen bo vaš dokumentarec? Bo narejen samo iz dokumentarnih posnetkov ali ste kaj tudi odigrali? Grega Skočir: "Dokumentarec bo zajel našo dvajsetletno kariero. Ekipa Benjamin produkcije je zadnje leto, leto in pol, snemala tudi naše koncerte. Posnela je tudi naš lanski koncert v Križankah. Vsekakor bodo zanimivi arhivski posnetki, ki so nastali že prej. Če snemaš dokumentarec, potem naj se v njem pove vse, kar je bilo z Big Foot Mamo doseženega – dobrega, slabega, normalnega, nenormalnega, poštenega, nepoštenega in vsega, kar se je tikalo skupine Big Foot Mama." Big Foot Mama ste bili vedno pošteni do javnosti. Ste imeli ob pripravi dokumentarca kakšne pomisleke, da česa ne bi objavili? Alen Steržaj: "Da bi se prav ognili katerim poglavjem, to ne. Seveda pa pri montaži stvari, ki so manj zanimive, ne daš v dokumentarec. Sicer pa ni bilo velikih dilem." Se spomnita prvega koncerta, ki ste ga odigrali v zasedbi Alen, Grega, Miha, Jože in Daniel? Grega Skočir: "To je bilo decembra leta 1994, se pravi ne pred 20 leti, ampak 'samo' pred 16. Igrali smo v ljubljanskem gradu, mislim, da za mednarodne študente prava. To je bil moj prvi koncert s skupino. Moj drugi (kvazi) koncert je bil, ko sem šel v vojsko. Potem se je že začela delati plošča, tako da sem skoraj iz uniforme skakal v studio in tam posnel prvo ploščo."

Kdaj se je zgodila prva prelomnica, ob kateri ste ugotovili, da gre zares, da igranje ne bo samo zabava in da bo Big Foot Mama postal velik bend?

Alen Steržaj: "Od prvega koncerta dalje je šlo vse 'go with the flow', se pravi, da je bilo delo vedno povezano z žurom. Da pa smo res začutili, da je to velika zgodba, pa imam asociacijo na videospot za skladbo Garbage (hip hop med nogami). Takrat smo imeli že toliko hitov pa se je začela zgodba valiti in postajati velika. Leta 1998 smo jo nadgradili z Ledom iz severa."

Grega je omenjal vzpone in padce. Kdaj pa ste imeli največjo krizo?

Alen Steržaj: "Kriza, če lahko temu sploh rečemo kriza … En tak moment se je zgodil, ko smo posneli ploščo Doba norih. Takrat so se začele malo kresati te kreativne ideje in se razlikovati v bendu. Takrat se je zgodilo milijon stvari. Mediji so se začeli obračati k drugim bendom, ker smo takrat res dobesedno gledali iz vsake škatle in so nas imeli že malo zadosti. Takrat je na sceno prišla Siddharta in tako naprej. Umrl nam je menedžer Toplak, ki nas je praktično skoval v zvezde. Tudi ideje na Dobi norih niso bile ravno posrečene in tudi produkcija ne. Bežali smo v neke čudne žanre, s katerimi se nazadnje nismo identificirali. Nazadnje je iz benda odšel Gušti in takrat je bilo pravilno, da smo naredili tisto desetmesečno pavzo. Ampak že takoj po njej je postalo jasno, kam je začrtana pot Big Foot Mame, in takrat smo na nek način začeli znova. Potem smo potrebovali leto ali dve, da smo se vrnili na vrh."

Ste eni redkih, če že ne kar edini, ki vam je uspela vrnitev na sam vrh. Zdi se, da vrnitev ni bila posebej težka.

Grega Skočir: "Konec koncev to ni bilo neko padanje, bil je bolj moment tega, kar smo počeli. Mi smo ogromno razmišljali o glasbi. Nismo pa razmišljali, kje smo, kaj smo, koliko so o nas pisali časopisi, koliko niso. To je bil trenutek, za katerega mi še zdaj ni žal in mi nikoli ne bo. Big Foot Mama ni bil nikoli medijski bend. Mediji niso pisali, kaj delamo, kdo hodi v trgovino, kaj bom danes skuhal, katero punco imam in katere nimam, katera me je pustila, kdaj se bom poročil in kdaj bom imel otroke. Bend je bil zmeraj bolj osredotočen na to, kaj je dobro za narod. Predvsem koncerti so nas držali skupaj in posledično seveda tudi glasba. Igrali smo, delali, radi so nas imeli … in če te ima človek rad, potem težko razmišljaš o tem, da pa mogoče danes ni več trenutek, da nadaljuješ. Nas je glasba dobesedno držala skupaj, kot tudi kemija med samimi člani, čeprav smo si med seboj blazno različni. Glasba nas je držala skupaj in nas povlekla do perona, na katerem smo danes – perona 20 ali dvajset let skupine."

Alen Steržaj: "Tega, kot si rekel , vzpona po padcu se ne da zaigrati, ne da se ga zrežirati. Samo dobra glasba lahko da vzpon bendu. To smo delali in tej ostajamo zvesti še naprej, ne glede na to, kaj si o tem mislijo mediji. Mi smo na terenu, ker smo vendarle koncertni bend, začutili, da je to to. Ugotovili smo, da nas dobra glasba drži pokonci in nas bo tudi v bodoče."

Vas je strah prihodnosti?

Alen Steržaj: "Popolnoma nobenega strahu pred prihodnostjo ni, zato ker mi vidimo svetlo prihodnost. Nikoli nismo imeli tega strahu. Nečesa smo se naučili v teh dvajsetih letih, in sicer da moraš biti zvest samemu sebi in potem bo prihodnost zagotovo svetla."

Grega Skočir: "Glede prihodnosti bi rekel, da mi je žal, da ne bo te prihodnosti še za kakšen drug bend kot pa samo za nas. Ogromno je bendov, ki nekaj hočejo, ki bi radi ustvarjali, a na žalost tega ne morejo. Kako se bo vse skupaj obrnilo, ne vemo. Big Foot Mama je vendarle neka blagovna znamka, ki je nastala v teh dvajsetih letih in zanjo se ni treba bati nikomur, ki je naš fan. Delali bomo zanj, delali bomo zase in delali bomo za vse dobro."

Vse najboljše in veliko sreče za naprej.