Aljoša Rebolj: kameleonsko menjal vrsto videzov in barv las

Znan slovenski fotograf se je rodil 16. decembra v Kranju in otroštvo preživel v Kranju, od četrtega razreda pa živel v Ljubljani. Kdo vam je izbral ime in zakaj? Ime mi je izbrala mama, po Aljoši iz romana Bratje Karamazovi Dostojevskega. Mislim, da jo je očarala več kot devetdesetletna fascinantna soseda, gospa Sivcova, ki je bila ubežnica z ruskega dvora, kjer je bila dvorna dama, mamo pa je seznanjala z rusko kulturo in zgodovino. Vaša prva beseda? Mama? Zgolj ugibam … Prvi spomin? Težko sploh določim, kateri je prvi, kaj se je dogajalo prej. In kaj se res spomnim, kaj pa so mi pripovedovali o meni ali pa sem videl na fotografijah. Spomnim pa se svojega prvega loka in puščic, s katerimi sem pogosto hodil kar po mestu. Sem pač strelec. Najljubša risanka, igra in knjiga? Risanka je bila Pink Panter, ker sem ga rad risal. Najraje sem sestavljal legokocke, plezal po drevju, streljal z zračno puško in se igral s frizbijem. Rad sem bral Mehurčke, Potovanje v središče zemlje, 20.000 milj pod zemljo, Kljukca s strehe in Babico v jablani. Najljubša sladkarija? Pravzaprav me sladkarije v otroštvu sploh niso zanimale. Česa ste se najbolj bali? Učiteljice matematike, ona je bila prava travma! Najboljši prijatelj/prijateljica? V kakšnem odnosu sta danes? Najboljši otroški prijatelj je bil moj sosed Primož, s katerim sva si delila legokocke, travnik za blokom, drevesno krošnjo in vse paglavščine, ki spadajo k otroštvu. On zdaj dela na enem izmed veleposlaništev v tujini, jaz pa kot fotograf nomadsko vsepovsod. Kaj ste si želeli postati? Arhitekt. Najbolj in najmanj priljubljen predmet v šoli? Najmanj priljubljena je bila matematika, a šele po četrtem razredu, ko mi jo je priskutila slaba učiteljica, ki ni marala, da sem se posvečal številnim obšolskim dejavnostim in se udeleževal tekmovanj za šolo. Sicer pa sem z veseljem hodil v šolo, včasih mi je bilo celo dolgčas med počitnicami. Obšolske dejavnosti? Številni športi, skejtanje, dodatno učenje jezikov, že od osnovne šole, od dvanajstega leta, sem redno igral v profesionalnih gledališčih in dramskem krožku. Najhujša stvar, ki ste jo ušpičili? Mislim, da sem zaradi paglavskega spotikanja med odmorom v avli sošolcu Samu zlomil roko. Kaznovan sem bil tako, da sem mu naslednje tri tedne prepisoval zvezke. S sošolci smo s kleščami po vsej šoli zaprli radiatorje, da je temperatura v razredih padla tako nizko, da smo bili oproščeni pouka. Včasih me je kar groza tega, kaj vse smo ušpičili!

Prebujanje pubertete: naj zvezdniški idol? Počitnice in prvi poljub pred piransko cerkvijo, že kar bogokletno. Potem prvi letnik srednje šole, "skeniranje", katera sošolka mi je najbolj všeč, in nagovarjanje že prvi šolski dan. Ker sem zamudil jutranje predstavljanje, nisem vedel, da sem osvajal ravnateljevo hčer! Prva fascinacija s starejšim dekletom. Zvezdniški idol? Ker sem bolj ali manj živel v gledališču, je bil moj idol v tistih letih pravzaprav Radko Polič - Rac, ker je bil igralec, ki se ni dobrikal medijem. Všeč mi je bil, ker je bil oster, ciničen, poseben in v igralskih krogih takrat ne ravno priljubljen. Že takrat sem si mislil, da gotovo zaradi ljubosumja. Srednješolska leta: upornik ali piflar? Upornik. Vedno sem se zavzemal za sošolce, ki so veljali za slabše učence po uspehu. Zaradi igranja in gostovanj sem veliko manjkal v šoli, nisem pa šprical pouka. Najstniška stilska podoba? Najprej je bil priložnostni punk videz na šolskih plesih, sledil je čas nove romantike, bendov, kot je Duran Duran, presmešna 80. leta, najgrše mogoče pričeske v zgodovini! Darkersko fazo sem preskočil, ker mi je šla na živce, pozneje pa sem kameleonsko menjal vrsto videzov, barv las in preostalih domislic. Spomin z maturantskega izleta? Predvsem to, da sem prišel na Šolto za en večer, organizirali smo rimljansko zabavo, zjutraj pa sem moral sam naprej v Budvo, kjer smo gostovali s predstavo Slovenskega mladinskega gledališča. Ko sem tam končal gostovanje, sem z letalom naključno letel čez Split, tam izstopil in oddrvel s trajektom nazaj na Šolto, kjer se je na isti trajekt že vkrcaval moj razred nazaj domov. Prvo plačano delo? Nastopanje v gledališču je bilo zame kar reden zaslužek, še pred tem pa sem že kot otrok opravljal priložnostna dela, s katerimi sem služil žepnino. Kaj bi danes svetovali sebi pri osemnajstih letih? Ponovil bi svojo pot, stopničko za stopničko ...