Vozi me vlak po Šrilanki

Prva lekcija šrilanških železnic: potrpežljivost je božja mast Šrilanška železna cesta je razvejana po dobršnem delu otoka, a se menda po slikovitosti prav noben železniški odsek ne more kosati z dobrimi stotimi kilometri med Kandyjem in Badullo v hriboviti notranjosti otoške države. A za slikovitost si je treba vzeti čas …

Prva lekcija šrilanških železnic se namreč glasi: potrpežljivost je božja mast. Noben vlak namreč ne zamuja manj kot dobro uro – da se vsaj splača. Zato je knjiga vedno dobrodošla sopotnica, čakanje pa lahko v priložnostni družbi domačinov postane celo zabavno; kot je nam imenitno razpoložena druščina najstnikov, vračajoča se z Adamovega vrha, šrilanške svete gore, popestrila zamudo vlaka. Dlani enega od njih so se iskrile na bongu, preostali so pritegnili s petjem, tudi podplati so se vžgali v plesnem ritmu, Bob Marley, ki smo ga zagrulili skupaj, pa se je znova izkazal za mednarodno ikono. In kot bi trenil, je zapiskala prihajajoča lokomotiva.

Rdeča gosenica sopihajoč skozi zeleno pokrajino Ko pisano vozilo pripelje na postajo, se začne boj – ne boj, skoraj mesarsko klanje – za skromno število prostih sedišč v tretjem razredu, ki je seveda sol potovanja z vlakom po Šrilanki, zato rezervacije sedežev v prvem razredu odpadejo. Z okornim nahrbtnikom se zagozdiš med domačine, ki z velikimi torbami, plastičnimi vrečkami in otroki v rokah vstopajo in izstopajo kar drug prek drugega. V tem mravljišču ti včasih celo uspe najti sedež in se prepustiti ležerni vožnji. Rdeča gosenica kot utrujena starka sopiha skozi zeleno pokrajino, glave potnikov pa kot zvončki molijo skozi okna in občudujejo mimo bežeče terase čajevca, skorajšnji pragozd ali lično sfrizirane zelenjavne gredice – ali pa zgolj sopotnike, ki se prav tako iztegnjenih vratov kot žirafe nagibajo skozi okno.

Ko se vlak dvigne iz dolinskega ščavja, se prikažejo vitka drevesa, ta pa preidejo v hribovita pobočja, poraščena zelenimi grmički. Gosenica se počasi kotali skozi valovita prostranstva čajevca, vmes se pokaže kakšna tovarna čaja, za nameček pa si lahko skodelico šrilanškega črnega čaja za drobiž privoščiš kar med vožnjo, pa tudi razne ocvrte ali sadne grižljajčke, da čas hitreje mine. Mimobežečo zelenino občasno prekine vrvež na železniški postaji, ki se v manjših krajih ob železni cesti zdi središče družabnega življenja, ki zaživi dvakrat dnevno ob prihodu sopihajočega vozila.