Tajska iz prve roke in malo drugače (1. del)

Dve pravili življenja Potovanje po Tajski je lahko zelo raznoliko, drugačno od vsega, kar ste poskusili že prej, a le če si dovolite, da vas dežela prevzame tam, kjer je njeno bistvo. Na ulici. Tajske ulice so namreč tako polne življenja, podnevi in ponoči, da je težko verjeti, da v tem večmilijonskem kaosu sploh kaj deluje, kot je treba. A deluje. Celo, kot bomo spoznali pozneje, z enega na drug konec Tajske boste zelo lahko prišli za malo denarja, z nekaj barvitimi nalepkami, ki vam jih bodo prijazni Tajci ob klanjanju nalepili na majico in s pomočjo katerih bodo točno vedeli, kam greste, kje vas morajo presesti in kje boste. Da, tudi to je Tajska. Nekaj uric boste počakali, da bo vaša ladja izplula. A vse lepo po vrsti. Nalepke pa le pustite pri miru, da ne boste pristali na popolnoma drugem koncu. Čeprav sistema nalepk marsikdo ne razume, je pomembno, da ga razumejo domačini in z njim upravljajo vaše premike po vaših željah.

Na Tajskem sem ob svojih obiskih spoznal, da se Tajci ravnajo po dveh pravilih. Prvo je pravilo same-same, ki je postalo že tako pregovorno, da so si celo hoteli nadeli to ime oziroma da lahko na vsakem koraku kupite majico s tem napisom. V praksi to pomeni: če naročite pomarančni sok, lahko dobite tudi mangovega, ampak vse to je sistem same-same. Tajcem je pač vseeno, ali je pomaranča ali mango, s tem se tam nihče ne obremenjuje. Pomembno je, da je sok in da je dober. Volk, no bolje rečeno farang, sit, koza cela.

Drugo pravilo je pravilo uslužnosti. Če bo nekdo na Tajskem ugotovil, da nekaj potrebujete in da lahko s tem zasluži, boste to tudi dobili. Morda včasih s peturno zamudo, a zgodilo se bo. Čas pač ni njihov gospodar, kar se očitno pozna tako pri njihovi gradnji kot odnosu, ko na primer stojiš v vrsti za ladjo, ki bi morala odpluti proti otoku opoldan, a avtobus pote pride šele ob 16. uri. Vendar avtobus ima klimo, je razkošen in prostoren, pelje hitro in ladja čaka. Neverjetno, a resnično. In če samo pomislite, koliko živcev izgubite, ko razmišljate, kako boste prišli na cilj, ker naj bi ladja že odšla. No, vseeno, Tajci so prijazni, uslužni in predvsem pripravljeni pomagati.

Prvič? Na Puket! Tajske ne moremo obiskati in doživeti v 7 dneh, še manj jo bomo doživeli v zaprtem resortu. Tajska je dežela, za katero potrebujete čas, in ker ga večkrat primanjkuje, si večina turistov potovanje razdeli na več delov, torej več let ali sezon, ko se vrača in vedno znova odkriva lepote te dežele. Za prvi obisk Tajske priporočamo južni otok Puket, ki je tako velik, da ga ima marsikdo že za celino, od prestolnice je Bangkok oddaljen dobro uro leta ali 11 ur nočne vožnje z ultra sodobnim VIP-avtobusom. Cena? 20 evrov in že ste na Puketu, ki vas objame s prostranimi plažami, prelepim morjem in življenjem, ki se nikoli ne konča. Čeprav so lokali uradno odprti do ene ali druge ure zjutraj, pa ob 6. uri, ko je že dan, pogosto vidite parčke – tistih mešanih, Tajk in Evropejcev, je sploh veliko –, ki odhajajo iz nočnega življenja dnevnemu naproti. Dan in noč sta tu zamenjana, a enako prijetna in razburljiva.

Puket boste najbolje spoznali, če se odločite za nastanitev v kakšnem zasebnem apartmaju ali hostlu, ki vas bo stal med 10 in 30 evri na noč (za apartma in ne za osebo). Takšni apartmaji ali sobe ponujajo vse, kar človek potrebuje, od popolnoma preprostih, do precej visokih nivojev, a tudi za petične se najde prav vse. Slovenci smo na Puketu dobro zapisani, Tajci nas poznajo, saj kar nekaj podalpskih sinov in hčera tam živi že vrsto let. Veliko raje nas imajo kot predrzne Angleže, komplicirane Nemce ali nadležne Avstralce. Potem ko se nastanimo in ko vemo, kje bomo živeli, pa hop na skuter ali štirkolesnik, in raziskovanje se lahko začne.

Skuter je osnovno prevozno sredstvo vsakega turista, ki si želi svobode in samostojnosti, za pičle 3 evre na dan pa vam bo izposojevalec ponudil dober, novejši skuter z vsaj 125 ccm moči, dve čeladi in zavarovanje. Odlična ponudba, sploh če pomislimo, da je gorivo vredno približno polovico našega in da skuterji, ti hitri brenčači, skoraj nikoli niso žejni. Ko pa so, je črpalk za gorivo na voljo, kolikor jih želite: od tistih klasičnih, do tistih prirejenih za skuterje, ki so skoraj na vsakem ovinku, do najbolj osnovnih, kjer tajska mama nedoločljive starosti toči gorivo na roke, ali celo do tistih, ko steklenico goriva vzameš pred hišo, kjer so preprosto zložene dan in noč, pustiš denar, natočiš in se odpelješ. In kam gre lahko turist na Puketu?

Veliki Buda vas pričakuje Možnosti je ogromno, a naštel bom le tiste, ki spadajo pod "must see" in jih nikakor ne smete spustiti. Za tiste, ki si želijo nekoliko več miru, so na Puketu najbolj primerne plaže Nai Harn, Rawai, Kata in Karon. Za tiste, ki imajo radi dogajanje vso noč, pa ostane le Patong z znamenito ulico razvrata Bangla, a tja se bomo pripeljali pozneje.

Ena od tistih stvari, ki jih morate videti, je Veliki Buda, Big Budha, ki sedi na hribu nad Puketom in je od omenjenih krajev odmaknjen do pol ure vožnje s skuterjem po levi strani ceste. Na Tajskem se namreč vozi po levi, a vozniki skuterjev in motorjev so sorazmerno varni, saj avtomobilisti precej dobro pazijo na udeležence v prometu, seveda pa trezna glava, čelada in previdnost nikoli niso odveč.

Veliki Buda nad Puketom je tako velik, da že od daleč lahko opazimo njegove razsežnosti. Ko pa se povzpnemo najprej s skuterjem, potem pa še peš mimo templja do vznožja kipa iz kamna, se zavemo, da smo ljudje veliki le približno toliko kot njegov prst. Tam za srečo podrgnemo gong, darujemo vnaprej kupljena darila v templju in uživamo v razgledu, ki je neponovljiv. Če bomo imeli srečo, nam bo menih v templju zavezal okoli roke trak za srečo in nam podaril vodo, da se malo ohladimo, in prelep, poldnevni izlet je za nami, ko se spuščamo nazaj s hriba v naše turistično življenje.

Jutri vas vabimo, da spoznate še nekaj turističnih zanimivosti, fotografij in vsega, kar je zanimivega ostalo od predlogov, kako spoznati Puket in Tajsko.