Strmoglavil s helikopterjem in prekolesaril 14 tisoč kilometrov

Že ob koncu osnovne šole ste zmogli treking okrog pogorja Anapurne. Kakšno doživetje je bilo to za mladega Jezerjana?

To je bilo posebno doživetje, saj sem bil prvič na večji nadmorski višini, prvič tako daleč od doma in prvič med tako zelo drugačnimi ljudmi. Ne gre toliko za to, ali zmoreš ali ne. Vsekakor me je prevzela visokogorska narava, njena surovost, a obenem tudi lepota. Ko je bila naša skupina v Nepalu, še ni bilo toliko turizma in zato je bilo doživetje toliko pristnejše … Za slovo od srednje šole ste si privoščili popotovanje po Jamajki, ki vas je malce razočaralo. Zakaj?

Jamajka ni takšna, kot jo opevajo v pesmih, ni obljubljena dežela. Stopnja rasne nestrpnosti je velika, kriminalna dejanja se vrstijo eno za drugim. Jamajčani v turistu vidijo samo vrečo denarja, zato grožnje z nožem niso nič posebnega. Narava je sicer čudovita, ene najlepših plaž in zeleni hribi v ozadju se zlijejo v lepo kuliso, a kot na vsakem potovanju razpoloženje krojijo tudi domačini. Tu me niso ravno prepričali … Na Kamčatki ste leta 2002 preživeli strmoglavljenje helikopterja. Kako se po desetih letih spominjate te nesreče?

Spomini so že malce zbledeli, a še vedno se spomnim iztekanja kerozina na moji strani helikopterja in začuda zelo malo panike med ljudmi. S helikopterjem smo se dvignili približno 15–20 metrov visoko, nato pa iz neznanega razloga strmoglavili. Vse to se je dogajalo v dolini gejzirjev, kjer je sploh prepovedano hoditi zunaj urejenih poti, saj te zemlja dobesedno lahko posrka vase. Prebili smo se torej nazaj do koče, najbolj razburljivo pa se je bilo seveda naslednji dan usesti v še en star in nezanesljiv helikopter ter se odpeljati nazaj v civilizacijo.

V preteklih letih ste nanizali prgišče alpinističnih odprav. Katera v vašem spominu kotira najvišje?

Najprej moram pojasniti, da to niso ravno odprave, kakršne si predstavlja širša javnost. V Nepalu smo šli na treking, na Japonskem na nezahtevno goro Fudži, v Maroku smo se spet "sprehodili" do najvišjega vrha Jebel Toubkal in preplezali nekaj daljših smeri v soteski Todra. V Kirgiziji nismo uspeli na sedemtisočaku Pik Lenin, v Turčiji pa smo tudi plezali, a nič vrhunskega. Muztagh Ata je tehnično nezahtevna gora, problematične so lahko višina in vremenske razmere. Najbolj mi je ostala v spominu odprava v Maroko – ko smo pri 18 letih s prijatelji naredili izpit za avto, smo si sposodili kombi in se odpravili tja. Veliko lepih spominov, ki jih še zdaj velikokrat obujamo.

Kdaj je vzcvetela ideja, da bi kolesarili z Jezerskega do vzhodne obale Azije in za nameček še deskali s kitajskega sedemtisočaka Muztagh Ata?

Vedno sem si želel po koncu študija oditi na daljše potovanje. Razmišljal sem, da bi se z javnimi prevoznimi sredstvi odpravil okrog sveta ali kaj podobnega. Ideja, da bi šel s kolesom, je prišla sama od sebe. Način potovanja je poceni, hitrost je ravno pravšnja, da veliko vidiš, pa vseeno ne hitiš preveč, pa tudi ljudje te dojemajo drugače. Muztagh Ata je bil ob poti, vedno pa sem si želel deskati ali smučati s sedemtisočaka. Tako se je vse "poklopilo" in je uspelo.

Koliko dolžinskih kilometrov in višinskih metrov ste premagali med osemmesečnim kolesarsko-deskarskim podvigom?

Jaz sem prevozil okrog 14 tisoč kilometrov, Anja, ki me je spremljala do Grčije in potem v Pamirju in na Kitajskem, pa dobrih šest tisoč. Višinskih metrov je bilo ogromno, še posebej v vzhodnem delu Turčije, Tadžikistanu in Junanu na Kitajskem, nikoli pa nisem vodil kakršnekoli evidence. Vsak dan sem si samo zapisal, koliko kilometrov sem prekolesaril in koliko časa sem vozil. Da bi si znižali stroške popotovanja, ste si desko za spust z gore naredili kar sami. Kako tudi sicer svoja potovanja prilagajate plitvemu študentskemu žepu?

Zelo poceni je že samo potovanje s kolesom, spal sem večinoma v šotoru, hrano pa sem si kuhal sam. Včasih so me tudi povabili na kosilo ali mi ponudili prenočišče, tako da so bili tekoči stroški zelo nizki. Največji zalogaj je bila odprava in pa seveda vizumi. Kakšen logistični zalogaj je bilo to potovanje?

Potovanje v smislu logistike ni bilo nič posebnega – usedeš se na kolo, voziš in opazuješ, zvečer si postaviš šotor in si nekaj skuhaš. Ne potrebuješ javnih prevoznih sredstev, nastanitvenih zmogljivosti in restavracij. Omejen si le z datumi vizumov in vrnitve domov ter s sprotnimi težavami.

Vaš film o tem podvigu S kolesom proti soncu je na 5. festivalu BOFF (Bovec Outdoor Film Festival) postal najboljši domači film. S čim vam je uspelo prepričati komisijo?

Uh, ne bi vedel. Po eni strani konkurenca ni bila ne vem kako velika, pa morda ima tudi film malce nenavadnejšo zgodbo … Mislim, da bi morala na to vprašanje odgovoriti kar komisija. "Narava nam je dala kratko življenje, vendar je večen spomin na dobro preživeto življenje," je vaš moto. Kaj vam pomeni dobro preživeto življenje?

Veliko potovanj, vmes pa še več uspešno končanih projektov.