Ponedeljek, 7. 6. 2010, 13.43
8 let, 9 mesecev
Stol, očak Karavank
Za sedenje na najvišjem slovenskem Stolu, saj karavanški po višini prekosi vse svoje soimenjake, se je treba malce potruditi. Osvajalskih možnosti je malo morje, tako s slovenske kot z avstrijske smeri, saj čez njegov vrh in greben Karavank poteka državna meja med Slovenijo in Avstrijo. Vzpon iz doline Save do Valvasorjevega doma pod Stolom (1181 m) je idealno ogrevanje za naskok na vrh, morda po strmejši Žirovniški poti. Da korak le ne bi bil preuren, si lahko na rame oprtamo še kakšno poleno, ki v skladovnici ob poti milo prosi planinca, naj ga ponese do Prešernove koče na Stolu (2174 m), kjer ga čaka ognjeni ples. Dunajski valček meglic in vetrov pa že med vzponom odstira pogled na Blejsko jezero in greben Julijskih Alp.
Okolš'na ta, podoba raja
S Stola se razgrne pogled na »… okolš'no to, podobo raja!«, kot jo je slikovito opisal France Prešeren, odraščajoč v Vrbi skoraj ob vznožju plečatega mogočneža. Da veliki poet ni zaman pisal slavospevov razglednemu vrhu, se zave vsak srečnež, ki se v jasnem dnevu s Stola ozre okrog sebe. Globoko v dolini v turkizni modrini in smaragdni zelenini v nebo kriči zajezena Sava, vzdolž katere se stiskajo Blejska Dobrava, Koroška Bela, Javornik in Jesenice. Nad njo se dvigujejo Julijci s Triglavom na čelu, še bogato zasneženi. Proti vzhodu se odpre pogled na Grintovec, Storžič ter bližnje vrhove Karavank: Begunjščico, greben Košute in Vrtačo.
Streljaj z vrha do Prešernove koče na Stolu pogrne pred planinca preprogo iz gorskega cvetja, vsak mesec v letu drugačno, junija pa posejano z globokomodrimi cvetovi Clusijevega svišča. Svoj pečat je na Stolu pustil tudi Karl Zois, eden od pionirjev raziskovanja slovenskega rastlinstva, čigar ime še danes cvetoče oznanjata dve botanični lepotici. Zgodaj poleti najdemo na Stolu Zoisovo vijolico, sončno rumeno in ne vijoličasto, na kar napeljuje ime. Nežno vijoličasta je namreč njena soimenjakinja, endemična Zoisova zvončica z značilnim zaprtim cvetnim vencem, ki avgusta kuka samo iz skalnih razpok slovenskih Alp.
Slovo od planinske lepote je vredno jemati po Zabreški poti, položnejši sestopni različici, ki vijuga med ruševjem in planinami: Staro, Zabreško in Žirovniško planino, ki vse radoživo pozdravljajo prihajajoče poletje. Naraščajoče temperature utegnejo na dan zvabiti tudi kakšnega gada, ki se lenobno martinčka pri Valvasorjevem domu pod Stolom.