Soteska na senčni strani Alp

Slikovita vas Slovenji Plajberk Včasih, ko smo še večkrat hodili v Avstrijo (kajti tam je bilo vse boljše kot pri nas), sem kakšnih deset kilometrov na ono stran Ljubelja ob težko berljivem napisu Tscheppaschlucht vedno videval parkiranih cel kup avtomobilov. Dolgo sem potreboval, da sem se končno le odločil pokukati, kaj se skriva tam spodaj pod ljubeljsko cesto. Nedavno tega sem se le odpravil tja – s sendvičem v nahrbtniku in labradorcem pod pazduho.

Na urejenem parkirišču malo pred odcepom za Borovlje za dva evra v dobri senci pustiva avto ter se peš odpraviva proti poskočnemu potoku malo nižje. Labrador po vodi, jaz pa po lepi poti jo mahneva ob Ljubeljski Borovnici proti toku. Do Zlatega studenca, kjer plačam šest evrov in pol za vstopnino, je pot še široka, odtod dalje pa soteska postaja vse bolj zaprta in globoka. Menda ni veliko manjkalo in bi pred desetletji tu zrasla elektrarna, a hvala bogu ni zmagal interes kapitala. Ograjena steza se od tukaj najprej umakne v levi breg, potem pa prek razglednega mostu še v nasprotno stran. Globoko pod mostom pa z enakomernim šumom skozi ozka korita reže svojo pot kristalno čista Ljubeljska Borovnica, ki liže ozke stene na poti proti Dravi.

Po slabi uri hoje prideva do sotočja Ljubeljske Borovnice in potoka Žabnica, ki priteče iz Slovenjega Plajberka oz. Windish Bleiberga. Ob strugi Borovnice pot v dobre pol ure pripelje do gostilne Dajčpeter, midva pa jo raje ubereva desno za hrumenjem Žabnice visoko nad nama. Menda hrup povzroča sam hudič, ki v tolmunih pod slapom kopa svojo nergavo in kričavo staro mater. Steza se ob skalnatih pragovih, prek katerih živahno poskakuje Žabnica, strmo dviguje, dokler ne pripelje na kovinski most visoko nad vodo, z njega pa po zavitih stopnicah, pravem tehničnem dosežku, čisto pod most ljubeljske ceste in kot da ni dovolj, še enkrat po visečem kovinskem Hudičevem mostu prek bistrih tolmunov nazaj na drugo stran. Domačini so tod prvi most postavili že pred petsto leti. Potem pa so ga visoke vode nekoč podrle in ko se je bližnji kmet trudil, da bi ga popravil, je mimo prišel sam hudič in se ponudil, da ga popravi v zameno za kmetovo dušo. Pa se je uporni koroški kmet dogovoril z njim, da si lahko za svoje delo vzame dušo prvega, ki bo prečkal most in hudiču zvito podtaknil kozo.

Samo nekaj korakov nad mostom posediva na klopci, dobrih deset metov nad nama pa se s skalnega lijaka v globino zliva slap Sopotniški šum, ki s svojim večnim šumenjem pomirja in istočasno priganja naprej proti starim slovenskim vasem v naročju severne strani Karavank. Žabnica se tu malo umiri, pot pa počasi vodi v cvetoče bregove pod uro oddaljenimi slikovitimi vasmi Žabnica oz. Bodental in Slovenji Plajberk. Šest evrov in pol tukaj dobro unovčiva – vstopnica velja namreč tudi za avtobus, ki naju po zapletenih poteh v dobre pol ure pripelje nazaj do izhodišča. In na avtobus smejo celo labradorci brez nagobčnika!