Prikupni Bušmani v Kalahariju

Klikanje z jezikom

DNK Bušmanov razkriva, da naj bi bili prvi prebivalci Afrike, zagotovo pa so polpuščavo Kalahari in hribovje Tsodilo poseljevali že pred 30 tisoč leti. Zaradi vojn in plemenskega mešanja je njihovo število zdesetkano. Dobra polovica jih še vedno živi v Bocvani, tretjina v Namibiji, preostali pa so raztreseni po Južni Afriki, Angoli, Zimbabveju in Zambiji. Nekateri lingvisti jim celo pripisujejo izum jezika – kdo bi vedel –, je pa njihov jezik res vesolje zase, povsem nerazumljivo žlobudranje, polno značilnega klikanja z jezikom. Še sreča, da je njihova gestikulacija tako zgovorna, da jih je lažje razumeti, vezni člen med domačini in obiskovalci pa je prevajalec.

Goščava – zakladnica uporabnih rastlin

Bušmani se tako po telesni zgradbi in obraznih potezah kot po barvi kože in jeziku razlikujejo od preostalih temnopoltih prebivalcev Afrike, slovijo pa kot izjemni lovci in nabiralci. Njihov življenjski prostor je "bush", goščava, in kar je za sodobnega človeka, odtujenega od narave, le enolično grmovje, je za poznavalce narave nepredstavljiva zakladnica uporabnih rastlin. Ženske poznavalsko izbrskajo na dan zel, ki lajša želodčne težave in prečisti črevesje, druga "trava" ublaži bolečine v hrbtu, očiščene bilke tretje rastline grizljajo kot naravni antimalarik, nek rdečkast gomolj je kontracepcijsko sredstvo in hkrati barvilo za njihova oblačila iz živalskih kož, dolga rumena korenina pa lajša bolečine v pljučih. Črn gomolj z belo sredico je zanje vir vode. Na tanko ga nastrgajo, nato pa ožamejo in iz njega priteče dragocena tekočina, ki jo za pitje shranijo v lupini nojevega jajca, z njo pa se tudi umivajo. Za ustno higieno in lepšanje jezika, da je med zapeljevanjem bolj rdeč, uporabljajo razcefrano vejico – dva v ena, torej: naravna zobna ščetka in strgalo za jezik.

Od lova do ognja

Od nabiralništva pa k lovu, ki je moška domena, pri kateri uporabljajo lok ali kopje, konice puščic pa namočijo v strup ličink nekega hrošča. Moški del Bušmanov pokaže svoje lovske sposobnosti, pazljivo premika visoke travne bilke in v "bežečega kuduja" naperi leseni puščici. Plen je seveda treba speči, še prej pa zanetiti ogenj s trenjem lesa ob les, da nastane iskra, ki jo s pihanjem razširijo na suho travo … in kjer je dim, je tudi ogenj. Bravo!

Ob ognju je tudi veselo, saj Bušmani cenijo druženje ob pogovoru, petju in plesu. Šesterica žensk ob rdečerumenih zubljih z žarečim ploskanjem in prepevanjem daje takt plesalcem, ki v ples prelijejo svoja izkustva v naravi: med iskanjem kalaharskih tartufov, preobrazbo dečka v moža s plesom ježevca, plesnim poklonom svoji sveti živali antilopi … Ples Bušmanov temelji na ponavljajočih se udarcih z nogami v tla in gibih z boki, ki bi jim jih zavidala celo kakšna orientalska plesalka. Ples je zanje pomemben tudi v zdravilstvu, saj zdravilec med celonočnim plesom pade v trans in tako ozdravi bolezen.

Bušmani danes

A danes le še prgišče Bušmanov živi tradicionalno. Nekoč so se kot nomadi v majhnih družinskih skupnostih svobodno kot ptiček na veji premikali s trebuhom za kruhom po afriški polpustinji. A njihovo nomadstvo je postalo jabolko spora z drugimi plemeni in priseljenimi živinorejci, zato je iztrebljevalno kosila smrt. Tudi danes se zdi, da za Bušmane – okrog 100 tisoč jih je še ostalo – ni prostora pod afriškim soncem. Veliko jih dela na kmetijah ali živi v siromašnih naseljih, kjer kraljujejo alkohol, lepilo in bencin. Bocvanski vladi, ki je v sredini devetdesetih začela Bušmane z njihovega tradicionalnega ozemlja v narodnem parku v Kalahariju preseljevati v novo zgrajena naselja, da bi lahko začela izkop diamantov, je ob intervenciji mednarodnih nevladnih organizacij sodišče leta 2006 to prepovedalo, zato so se staroselci lahko vrnili v Kalahari. Večina Bušmanov se namreč upira izobraževanju, razvoju in modernizaciji, kakršne ima zanje v mislih bocvanska vlada, ki se je znašla pred aktualno vseafriško dilemo: kako ohraniti starodavne kulture in tradicije, hkrati pa sprejemati nove in se prilagajati nanje. Turizem je tudi za Bušmane drobtinica gospodarske priložnosti, saj so pogosto zaposleni kot lokalni vodniki in prikazovalci svoje kulture, ki tako ostaja (rado)živa, njim pa omogoča preživetje.