Prevozila sta 15.675 kilometrov, potem pa avtomobil podarila

Projekt Gremo v Mongolijo sva začela že septembra lani. Tako daleč se zdita podpis pogodbe z mongolsko vlado in nato pisanje poslovnega načrta, predvsem pa razmislek, kako se da vse to zakonito izpeljati v Sloveniji. Sva prva slovenska ekipa, ki se je udeležila Mongolia Charity Rallyja. Bistvo projekta je priskrbeti manj kot deset let star avtomobil in ga prepeljati v odročno Mongolijo ter tam podariti za prevoz otrok v šolo.

Aprila sva v neverjetnih petih tednih zbrala sredstva in kupila črnega forda. Nato so se začele predelave za tako zahtevno pot: zaščitne mreže proti mrčesu, dodatne luči na strehi, povsem nov akumulator, sledilna naprava GPS in pravi šotor, ki se postavi na vrhu vozila.

Zbrane donacije so pokrile strošek nakupa in dodelave avtomobila, plačilo obvezne donacije in strošek bencina na poti. Vse preostalo sva krila sama, od stroškov hrane in vode do peščice hotelov in ostalih bombončkov, ki sva si jih privoščila po poti. Še prehitro je prišel 10. julij, ko sva krenila v širni svet. V Budimpešti sva polna zanosa zavila na sever in na poljsko-beloruski meji obstala za celih 19 ur. V nos jim je šla humanitarna pomoč, ki sva jo peljala s sabo. Pomudila sva se v Moskvi in se za dva dni prelevila v turista.

Iz štiridesetmilijonske prestolnice sva krenila proti vzhodu. Spremljali sta naju transsibirska železnica in ruska tajga – breze vsepovsod. V drugem tednu potovanja sva vstopila v Jekaterinburg, mesto poboja zadnje carske družine Romanov. Sledila sta ogleda prepovedanega mesta Snežinsk, v katerem je eden največjih jedrskih obratov na svetu, in Čeljabinska, kjer je lani padel ogromen meteorit. Sledil je Kazahstan, mejo sva prestopila v treh urah – zmerno. Ceste so kmalu postale tako luknjaste, da je pregovorni švicarski sir v primerjavi z njimi videti kot pravi amater.

Vozila sva se tudi po vzporednih blatnih poljskih cestah s 40 kilometri na uro, mimo naju pa so v starih ladah domačini padali z debelo stotico na števcih. Najina Žvau (ford ranger) je zdržala vse ovire in prepreke, ob vsakodnevnem vzdrževanju sva za seboj puščala tudi prenekatero vozilo s prebodeno pnevmatiko. Prebila sva se do Astane in ugotovila, da njihovi arhitekturni dosežki zares držijo, nato pa v nočnem begu čez kazaško stepo prepeljala 1.200 kilometrov skupaj do Alma Ate, nekdanje prestolnice. Sledila je Kirgizija, ki sva si jo zapomnila predvsem po podkupninah in osupljivem slanem jezeru Isik Kul.

Srečala sva dva Nizozemca, prav tako udeleženca relija. V konvoju smo vozili nazaj do Rusije in nato v Mongolijo. Takoj smo izkusili, kakšna razvada so ruske ceste, saj smo že drugi dan naleteli na 300 kilometrov "offroada" po kozjih stezicah, prelaz za prelazom. Ruske vojne specialke iz leta 1942 so bile edina možnost preživetja, seveda pa smo poleg nekaj predpotopnih vozil srečali tudi kamikazo – voznika tovornjaka, ki se je prebijal po isti poti kot mi.

Povzpeli smo se na kar 2900 metrov nadmorske višine in obiskali eno izmed skupnosti. Šest družin na goličavi pase koze in krave ter ima v lasti plemenskega konja, zmagovalca v konjskih dirkah v regiji. Povabili so nas v šotor – ger – in nam ponudili kobilje mleko. Znak časti, ki pa nevajenim turistom (bili smo prvi obiskovalci, odkar živijo v tej dolini) povzroči neljube želodčne težave in drisko, ki nas je pestila v naslednjih dneh. Mongolci so prijazni in zvedavi, otroci velikokrat mahajo, nasploh pa so pri njih zelo priljubljeni karaoke in televizijski šovi v stilu Maria izpred let.

Vozili smo s hitrostjo 20 kilometrov na uro, neverjetna pokrajina je minevala in končna destinacija Ulaan-Baatar se je vse bolj bližala. V zadnjem tednu sva se odpravila do Pojočih sipin, najvišje ležeče puščave na svetu. Gobi postreže z zares težavnim terenom, ceste se lahko v eni viharni noči premaknejo tudi za 40 kilometrov. Pravočasno sva dosegla Ulaan-Baatar. Osupla sva ugotovila, kako te življenje v samoti spremeni in kako mestnega vrveža nisva prav nič pogrešala. Uspešno sva predala forda in se pripravila na vrnitev v takrat že zelo želeno Slovenijo.

Naj jim avtomobil dobro služi ter še enkrat velika zahvala in poklon vsem, ki ste pripomogli k uresničitvi najinih sanj in kakorkoli pomagali pri izvedbi tega projekta.