Prednovoletni čas po svetu

Zocalo, glavni trg v Cuidad de Mexicu Cuidad de Mexico Do novega leta je še par dni in sredi dne je na Zocalu, glavnem mestnem trgu, vročina neznosna. Sonce segreva sredi trga postavljeno drsališče in led se hitro spreminja v veliko lužo, po kateri se nespretno premika množica drsalcev. Mulčki se v kratkih rokavih z zračnicami vozijo po umetno postavljeni klančini, pod šotorom pa se otroci igrajo z bog ve od kje pripeljanim in kako narejenim umetnim snegom. Fantiček občudujoče otipava mrzlo belo snov, ki jo morda prvič drži v rokah. Nato jo počasi zloži med stranice modelčka in ko spet razpre stranice, se iz njega prikaže ličen majhen snežak. Nadene mu še kapo, šal, plastičen nos in oči, njegov oče pa ju hitro poslika. Takoj zatem zraven pristopi redar, spet sleče snežaka, njegovo telo pa s krepkimi rokami spremeni nazaj v brezoblično gmoto mokrega snega. Razočaranje, ki sledi, je nepopisno. Fantiček jokajoč odide, na njegovo mesto pa že stopi mala deklica, ki že ure čaka v vrsti, da se dotakne te čudne hladne stvari.

Lima

Konec decembra je, poletje je na vrhuncu in soncu je uspelo premagati garuo – žalostno meglo, ki večino leta pokriva Limo – ter jo stopiti v krasen sončen dan.

Nekoč davno Francisco Pizzaro, konkvistador in svinjski pastir, ni imel sreče s tem krajem. Ko je pred 500 leti prišel sem, je bilo sončno novo leto in kaj hitro ga je premamilo, da tu postavi glavno mesto podkraljestva Peru. A že naslednji mesec ga je zagrnila megla, ki je tu ostala do naslednjega novega leta. In tako je vse svoje življenje (ki ga resda ni bilo več veliko) svoje krvave grehe plačeval vsaj s tem, da mu je garua narekovala razpoloženje.

Na eni izmed glavnih ulic Union je običajna gneča. Iz hreščavih zvočnikov pred trgovino odmeva Feliz Navidad, ulica pa je preplavljena z revnimi Indijanci, oblečenimi v rdečkaste božičke, z bradami, ki so jim zlezle nekam pod prepoten vrat. Ti bi bili v svojih opravah lahko prav komični, če ne bi bilo nekaj narobe: božički ne podarjajo, božički prosijo.

New York

Mraz tišči do kosti in veter, ki piha v kanjonih med stolpnicami, reže kot britev. Kot vedno vsi nekam hitijo. Na rdeči luči pred semaforjem se nabere množica pešcev z velikimi vrečami daril in ko se na semaforju prižge zelen možiček, ki dela tiste hecne korake, kot val butnejo na drugo stran ceste. S kapami, šali in glavami, potegnjenimi nekam globoko v ovratnike, kakor človeške želve. Vrtljiva vrata v veleblagovnico Macy's se vrtijo od jutra do pozne noči in niti za trenutek se ne ustavijo. Podzemna železnica je nabasana. Bogati, revni, žeparji, poštenjakarji, klošarji, takšni in drugačni poulični umetniki se gnetejo po hodnikih, za katere nikoli ne veš, kam te pripeljejo. Taksiji so polni in čeprav je vse rumeno od njih, ga ne moreš priklicati. Pred vhodi v stavbe veliki kupi smeti čakajo na odvoz. Škatle, embalaža, steklenice, stare naprave, čevlji, obleke, ki so jih zamenjale nove, kupljene pred božičem. In vmes cel kup uporabnih stvari. V Gvatemali so smeti drugačne.

Dunaj, Salzburg

Pred Štefanovo cerkvijo premraženo postopa cel kup Mozartov, ki težko skrijejo svoje arabske korenine. S polomljeno nemščino vabijo premražene turiste iz sosednjih "vzhodnih" držav na večerne koncerte resne glasbe. Malo stran na nakupovalni ulici se turisti pomešajo z domačini, a še vedno jih zlahka ločiš. Mož v brezhibnem črnem plašču s klobukom na glavi pod roko pelje ženo, odeto v kučmo in pregrešno drag krznen plašč. Od njiju se ker nekako širi vonj po stari dunajski šoli. In malo po sredstvih proti moljem. Za njima stopa par iz nekega drugega mesta, ki leži kakšnih sto kilometrov stran, prav tako ob Donavi. Oba v svetlečih cenenih bundah z napisom CK in s kopico vreč, polnih novoletnih nakupov.

Za vogalom se odpre mali trg, poln stojnic, kjer se vonjave po konjih pomešajo z vonjem praženih mandljih, punču in grogu. Par s klobukom in kučmo se pridruži paru s klobukom in kučmo. S kuhanim vinom si grejejo dlani in grla ter se pogovarjajo o cenah vstopnic za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov. Kot v Komisarju Rexu.

Rim

Že tretjič grem gor in dol po mestu, pa nikjer nič. Novo leto je pred pragom, Rim pa je skoraj takšen kot sredi leta. Le na Piazzi Navona najdem malo več življenja. Ob robu trga se vrti star vrtiljak, ki spominja na staro ameriško ikonografijo, ob njem pa samevajo kavarne, pred katerimi brezdelno postopajo natakarji. Na stojnicah se dolgočasijo prodajalci južnoitalijanskih obrazov, ki prodajajo tipičen italijanski kič. Ob vodnjaku sameva stojnica z dučejevimi koledarji, dučejevimi skodelicami, dučejevimi spodnjicami. Kakšen sploh je človek, ki želi nositi "gate" z Mussolinijevim "ksihtom"? Kam so zašli ti Italijani? Ali se jim ni enkrat že slabo izšlo s temi idejami?

Samo ulico naprej od trga spet zavlada mir. Nečesa ne razumem: zakaj so Italijani pri nas vedno tako glasni, doma pa precej manj? Razumem pa, zakaj hodijo silvestrovat k nam …

Ponta Delgada, Azori

Visoki valovi butajo ob obalo in hladen slan veter je v topla zavetja domov pregnal tudi tiste najbolj vzdržljive. Mestece se kar šibi pod težo novoletnih okraskov in luči. Ko bi še veter pojenjal … Gor in dol se že ne vem katerič pelje črn reklamni kamion, iz kričavih zvočnikov na njegovi strehi pa odmevajo reklame, ki jih vsake toliko preseka Jingle Bells v portugalščini. Četrtek je, si rečem. Zato je vse prazno. A v petek in soboto je enako. Krasno razsvetljene prazne ulice in kamion z Jingle Bells.

Ljubljana

Povsod polno življenja. Parkiram raje v Tivoliju, ker je parkiranje v mestu itak loterija. Cankarjeva in Čopova sta polni. Nakupovalci, veseljaki, druščine sodelavcev, ki si želijo privoščiti še malo veselja, preden zakorakamo v novo, še bolj recesivno leto. Na "Prešercu" delajo pesniku in njegovi muzi malo sramote v rdeče flise oblečeni narodnjaki. Pojejo nekaj o komarjih in Ferrarijih. Malo više ob Ljubljanici nek Prekmurec, obdan z Zasavci poje zgodbo o neki Zagorjanki, ki je bistveno lepša kakor Španka, od mraza otrpla telesa pa se pod odrom okorno zibljejo ter grejejo s "kuhančkom", kot je letos moderno reči tistemu vodenemu kuhanemu vinu, ki ga prodajajo na stojnicah. Fantje – v kuhano vino se resda daje tudi voda, a je mora biti manj kot vina!

Vedno si mislim – če bi kje po svetu srečal tako živahno mesto kot je Ljubljana, bi se tja zagotovo vračal.