Petek, 14. 12. 2007, 15.06
8 let, 8 mesecev
Po narodnih parkih Utaha in Arizone
Sedaj pa vsakemu z veseljem povem, da je bilo potovanje na ameriški zahod neverjetno zanimivo, drugačno in zares lepo. In ravno naravni parki tega dela so tisto, zaradi česar bi pot svetovala vsakomur. Tako velike in raznolike površine si Slovenec kar težko predstavlja.
Mogočen in rdeče obarvan Zion
Utah je država, ki premore zares lepe narodne parke, med katere bi v sam vrh umestila Bryce in Zion. Rdeče obarvane mogočne skale parka Zion so prekrasen prizor, ki mu nekateri pripisujejo mistične razsežnosti. Hitra verzija ogleda dela parka je takšna, da ga z avtom zgolj prečkate na poti proti Brycu in se ustavite na kakšnem zares zanimivem odseku. Če pa imate nekoliko več časa za kakšno peš turo, pa vas bo park še bolj očaral. Priporočam petnajst minutni "hiking" do razgledne točke nad dolino, vsaj toliko, da si pretegnete noge. Ne bo vam žal!
Pravljični palčki parka Bryce
Bryce me je naravnost očaral. Zaradi nevihte ob našem prihodu smo prvi del prihranili za konec in to se je izkazalo kot zelo pametna odločitev. Na slabih dvajsetih miljah poti (asfaltirane in zelo široke!), ki vodi skozi park, se nahaja približno trinajst razglednih točk. Pri vsaki smo bili navdušeni, fotografirali smo najrazličnejše formacije skal, v najrazličnejših rdeče-rožnatih odtenkih. Pri povratku pa smo si ogledali še prve tri izpuščene točke imenovane Amfiteater. Pogled na neskončno število tankih kamnitih stolpičev ovalnih oblik nas je popolnoma prevzel. "Ali je kaj takšnega v naravi sploh mogoče?", smo se spraševali. Dobro, da smo ta sladkorček pustili za konec, ker se nam sicer preostale razgledne točke ne bi zdele niti omembe vredne.
Antelope Canyon - pravi kraj za fotografe
Močno razvejan Glen Canyon v Arizoni napolnjuje jezero Powell, ki ga lahko raziščete s čolnom ali z ladjo. Modrina vode v rdečih skalnatih strminah je fantastična kombinacija, ki privablja številne Američane na preživljanje svojega dopusta ali zgolj konca tedna. Za takšen podvig mi nismo imeli časa, zato smo si ogledali le košček jezera pri mestu Page in Antelope Canyon, za katerega večina Američanov ni niti slišala. Ker spada kanjon v indijanski rezervat Navajo, je možen le voden ogled. Fotografska tura nam je omogočala več časa za te prekrasne stvaritve narave. Ozek kanjon z rdečimi gladkimi valovitimi stenami se zdi kot nekakšna iluzija. Ogled ob pol dvanajstih omogoča občudovanje še enega zanimivega pojava, ko sončna svetloba prodre v kanjon v ozkem snopu - zelo popularen motiv na razglednicah.
V dolini spomenikov
Po slabih dvesto miljah skoraj popolnoma ravne ceste, smo prispeli v dolino spomenikov (Monument valley), ki leži v indijanskem rezervatu Navajo. Za plačilo petih dolarjev na osebo smo se lahko zapeljali po makadamski cesti mimo orjaških osamelcev, ki so bili pogosto uporabljeni kot kulisa indijanskih filmov. Rdeče skale dobesedno štrlijo iz puščave! Prvih nekaj je seveda zelo slavnih in so najpogosteje uporabljeni za simbol te doline, pa tudi ostali niso nič manj zanimivi. Tako eden izmed njih spominja na slona, drugemu pa pravijo kar tri sestre.
Indijanska prebivališča
Na poti smo si ogledali kar dve zanimivi indijanski naselji. Manj znano Betatakin/Talastima se nahaja na Navajo ozemlju v Arizoni, drugo pa je mnogo večje in slavnejše - naselje Mesa Verde v Coloradu. Plemena so si pod skalnatimi oboki nad kanjoni našla prostor za svoje prebivališče. Jama je morala biti ravno prav globoka, da je prebivalcem poleti dajala senco pred žgočim soncem, pozimi pa jim omogočala zadosti toplih sončnih žarkov. Mesto Verde je National Geographic uvrstil na spisek petdesetih krajev, ki si jih je obvezno treba ogledati. Šlo je za veliko naselje več sto domov in vasi, ki so obstajale tu več kot osem stoletij. Cesta danes povezuje več različnih delov, od koder se ponujajo razgledi na številna skalna prebivališča, ki si jih lahko ogledate tudi od blizu.
Ogromna luknja v zemlji - Grand Canyon
Že pri načrtovanju potovanja je bil Veliki kanjon na spisku zanimivosti, ki jih nikakor ne smemo zamuditi. Ob omembi kanjona Američani niso izkazovali pretiranega navdušenja in so ga suhoparno opisali kot veliko luknjo v zemlji. Ker je njegov ogled sledil ostalim naštetim parkom, ob pogledu nanj zares ni bilo takšnega navdušenja, kot sem ga pričakovala. Res je sicer, da je ogromen in zaradi tega ga je bilo vredno obiskati, vendar mu je manjkalo takšnega čara, ki so ga nudili drugi parki. Ob pogledu na poti, ki so se vile proti dnu kanjona, pa mi je bilo zelo žal, da nismo imeli dodatnega dne, da bi si kanjon ogledali še z druge perspektive.