Petra, čudo, izklesano v kamen

Starodavno skrito mesto Nabatincev, izklesano v skale in prepoznavno kot ikona Indiane Jonesa, je tudi kraj, kamor je Sarkozy peljal svojo takrat še ljubico Carlo, da so ju paparaci prvič ujeli skupaj. Taki kraji so seveda obljudeni s trumami turistov, ki kot ovce sledijo vodniku in postavajo pred znamenitostmi.

V Petri ni nič drugače. Še posebej se skupine zgostijo pred Siqom, ozko sotesko, ki vodi do naselja. Skriti prehod, ki potem omogoči tisti najslavnejši pogled na zakladnico Al Khazneh. Pred vhodom v sotesko se zbirajo vodniki z osli, prodajalci drobnarij, otroci, ki se za drobiž ponujajo kot varni vodniki do mesta in seveda še in še obiskovalcev. In v vsej tej množici se človeku lahko zgodi, da zgreši vhod v sotesko. Tako je obisk Petre postal nestandardna izkušnja …

Hoja po soteski je bila prijetna. Ne prevelika vročina, tišina, neverjetne skale, porisane z vzorci raznobarvnih kamnin, oleandri v suhi peščeni strugi. Nikjer žive duše. Ja, pač obisk znamenitosti zunaj sezone. Po soteski sva hodili že dobre pol ure, ko naju prešine: pa saj zdaj bi že morali zagledati vse te znamenite stavbe. Kje pa sploh sva? Kako sva lahko tako trapasti, da sva zgrešili pot do enega najslavnejših spomenikov na svetu? To je tako, kot da bi zgrešil piramide.

Ravno ko sva že nejevoljno razmišljali, da se morava vrniti in začeti znova, je izza skale stopil star beduin. Čeprav sva stali le nekaj metrov proč, ga prej nisva videli. Pojavil se je kot duh iz Aladinove svetilke. Brez besed naju je začudeno pogledal. "Petra?" blesavo vprašava in pokaževa v smeri soteske. "Petra," reče in začne hoditi. Slediva mu. Brez besed naju kot črn duh pelje po soteski. Dolgo srajco si zaviha, kadar mora stopiti čez skale. Obut je v natikače. Soteska se je zožila, tako kot pravi Siq. Brez besed pomaga preplezati ovire, pred naju postavlja ploščate kamne, da bi lažje splezali iz skal. Zdaj je soteska široka le še dober meter. Visoke stene zastirajo pogled na sonce. Naenkrat se soteska spet odpre. Beduin se ustavi, reče "Petra" in pokaže z roko na levo. "Šukran, šukran," zamomljava. Po treh korakih se obrnem. Beduina ni več. Tako, kot se je pokazal, kot duh, je tudi izginil.

Pred nama se prikažejo prve v skale izklesane hiše, v katerih še vedno živijo ljudje. Nekaj, česar turisti, ki v mesto pridejo po vpadnici, ne vidijo – stranske ulice enega najskrivnostnejših mest na svetu. Po tem se je pogled na znamenito zakladnico zdel popolnoma nepomemben. In pravi Siq sploh ni bil več tako spektakularen.