Ponedeljek,
10. 12. 2007,
9.10

Osveženo pred

7 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 10. 12. 2007, 9.10

7 let, 3 mesece

Peščeni otočki v Indijskem oceanu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Maldivi, ti sanjski otočki me vedno znova popolnoma prevzamejo.

Že ko se letalo prične spuščati in z okenca pred pristankom na letališču Holule zagledam tiste svetlo zelene lise v morju, me preplavijo prijetni občutki. Narava tukaj obudi vse čute, ritem življenja je počasen in otočki so zares rajski. Pri izstopu iz letala me objame prijetna vročina. Prevzamem samo še prtljago in že se pred menoj odpre velika hala na prostem, kjer kar mrgoli domačinov in turistov. Nato sledi čakanje na ladjo, ki si ga krajšam ob dragi ustekleničeni vodi v letališkem bistroju pod ventilatorji. Izza ovinka je videti zeleno morje, kjer so privezani dhoniji, čolni, ki tod nadomeščajo avtobuse in jih domačini krmarijo kar z nogo.

Vir informacij: Horizont, odkrivajmo svet

Sanjski otočki Do otoka Holiday Island sta še dve uri in pol plovbe s hitro ladjo, ki kar nočeta in nočeta miniti. Brzimo mimo otočkov, posejanih s palmami, nekateri imajo priključene dolge pomole s hišicami na vodi. Fant, ki v ladji sedi pred menoj, ima razprt zemljevid z atoli; skušam slediti poti, a vsake toliko zadenemo ob val, da kar poskočim in izgubim sled na zemljevidu.

Maldive sestavlja okoli 1200 otokov (o točnem številu se je težko sporazumeti, kajti valovi nekatere otočke, predvsem tiste brez rastja, enostavno odplaknejo, drugje pa z nanašanjem mivke iz zdrobljenih koral naredijo nove), ki zaokrožujejo 14 velikih maldivskih atolov, ki so na zemljevidu videti kot ogrlica. Ležijo kakšnih 700 kilometrov jugozahodno od Šrilanke v Indijskem oceanu. Le okoli dvesto otokov je poseljenih. Zaradi velikega povpraševanja turistov pa jih v zadnjih letih vedno več namenjajo turističnim letoviščem.

Končno pristanek. Pred otokom je dolg pomol, ki ima na koncu leseno strešnico, kjer stoji paž in sprejema novince. Sonce pripeka, morje je plitvo in čudovite svetlo zelene barve, spodaj pa bel pesek. Pod streho je lesena mizica in klop. Telefon kar naprej zvoni in paž v prijetnem divehi jeziku nekaj sporoča v recepcijo. Ko se po pomolu sprehodim do recepcije, ki je skrita v zelenem otoškem rastju, pozabim na dolgo pot. Najprej dobim brisačko za ohladitev in nato še osvežilno sadno pijačo. Zleknem se v naslonjač iz bambusa pod velikim stropnim ventilatorjem, ko mi domačin prinese formularje, ki jih je še treba izpolniti.

Hišica, ki bo za teden dni povsem naša, stoji na pesku, le nekaj metrov stran od morja. V senci palm in tropskih dreves je slišati le prepevanje ptic in šumenje morja. Ko se odpravljam v morje, mi izza drevesa pot prekriža kuščar, ki ne kaže, da bi ga moja prisotnost kaj motila. Predam se toplemu morju Indijskega oceana, ki ima tukaj čez vse leto okoli 28 stopinj. Plaže so prazne in pri večerji prav presenečeno ugotovim, da je na otoku še veliko gostov, ki pa se čez dan na sicer majhnem otočku kar nekako izgubijo. Dopoldan, ko posedam na terasi, domačinke pometajo pesek in odstranjujejo listje, ki ga je veter prinesel čez noč. Prijazne so in kljub temu da govorijo le divehi, se sporazumemo in povedo, koliko imajo otrok in svoje ime. Oblečene so v dolge obleke, spodaj pa nosijo še hlače.

Čeprav je zelo vroče, se zdi, da je pred pripekajočim soncem to ravno pravšnja oprava. Domačini na Maldivih so verni muslimani in do nedavnega so bili turistični in domačinski otoki popolnoma ločeni. Obiskati jih je bilo mogoče le z organiziranimi izleti, a to se je v zadnjem letu spremenilo. Na nekaterih otokih, kjer živijo le domačini, že urejajo prenočišča, ki bodo na voljo tudi turistom. Doslej sem bila na turističnih otokih vajena, da so za goste skrbeli le možje in tujke, pretežno iz azijskih držav. Toda tokrat je bil otok domačinov Mamigili od našega počitniškega raja oddaljen le nekaj minut plovbe z dhonijem.

Otok domačinov Nekega popoldneva smo se v spremstvu domačina odpravili na sosednji otok, kjer živi okoli 2000 domačinov. Ko smo pristali na neke vrste avtobusni postaji, kjer so se veselo smejala dekleta, ki so čakala na vodni avtobus, sem bila kar nekoliko razočarana. Po tem ko sem bila vajena, da so na našem otočku čistili celo listje, so tukaj na okrog ležale plastenke in ostale smeti. Počasi smo se mimo nasadov s tropskimi sadeži sprehajali po široki peščeni cesti proti notranjosti otoka. Vodič nam je pokazal lepo urejene nove montažne hiške, ki so jih tukaj domačinom postavili po cunamiju, ki je odnesel kar dobršen del otoka.

Potem smo prišli mimo pokopališča, ki je izgledalo zapuščeno. Med visoko posušeno travo so se skrivali spomeniki, ki so bili brez napisov. Le oblika nagrobnega kamna je nakazovala, ali je tam pokopana ženska ali moški. Ločeno so bili postavljeni moški in ženski spomeniki, tisti manjši pa so bili v spomin na otroke. V bližini je stala še stara mošeja, ki pa je izgledala kot preprosta hišica, pred katero so bile v vrsto postavljene opanke. Z nasmehom na ustih sta nas pozdravila mlada fanta, ki sta pravkar zapuščala mošejo, osedlala svoje mopede in odpeljala proti vasi. Obiskali smo tudi šolo. Učilnice, krite le s streho in ob straneh odprte, so izgledale prav prijetno.

Na tablah pa so bile s kredo napisane besede v arabski pisavi, pod njimi pa še angleški prevodi. Počasi smo se približevali glavni vaški ulici, postajalo je veselo in slišal se je glasen smeh otrok. Vsake toliko je mimo prihrumel tovornjak, na vrhu pa veliko mladih fantov, ki so nekaj kričali in se smejali turistom. Na obeh straneh ceste so bile trgovine z živili in s spominki. Izgleda, da sem turisti prihajajo vsak dan in da so ponudbo dodobra prikrojili debelejšim denarnicam. Cene v trgovini z živili so na hitro preračunali in vse so bile enake - en dolar kokakola, en dolar voda, en dolar krema proti komarjem in en dolar sladoled. Večina trgovcev so tudi na otoku domačinov Indijci. Spretno te povabijo v svoje trgovine s prijaznim "just look", nato pa ceno spominkov močno zasolijo. Radi se pogajajo, a vajeni so bogatih turistov, ki so pripravljeni plačati tudi nerazumne cene. Povprečna plača v glavnem mestu Male pa je bila za domačine še pred kratkim le 3 dolarje na dan.

Na sosednji turistični otok Med otokom Holiday Island in Sun Island večkrat dnevno vozijo dhoniji. Sun Island je velik. Gostje si tukaj lahko izposodijo kolesa in se z njimi prevažajo z enega konca otoka na drugega. Poti so tlakovane in po njih vozijo z majhnimi avtomobilčki, podobnimi tistim za golf. Na otoku turistom lahko ponudijo veliko, od številnih restavracij do potapljaškega centra, velikega bazena, obilice trgovin in čudovitega wellness centra. Toda zame so najbolj očarljive počitnice na maldivskem otoku takrat, ko lahko čevlje sezujem ob prihodu in jih obujem šele takrat, ko se vračam v civilizacijo. Na nekaterih otokih imajo tudi restavracije peščena tla in na obuvala zares lahko pozabiš. Najlepši občutek pa je, ko se odpraviš na večerni sprehod okoli otoka, opazuješ sonce, ki se počasi potaplja v morje, in palete rdečih barv, ki prekrijejo nebo, ob tem pa skušaš uiti valovom, ki se penijo na pesku in tu in tam oplazijo stopala. Prijetno pa je posedati tudi v baru ob obali in si ob koktajlu ogledovati leteče pse (velike netopirje), ki si v drevesih nabirajo hrano. V večini turističnih letovišč imajo ob večerih organiziran zabavni program. Na maldivskem večeru na "bolj sodoben" način predstavljajo maldivske plese in utrinke iz njihovega vsakdanjega življenja. Zanimivi pa so tudi večeri, ko je na sporedu tekma z rakci. Izbereš rakca, zanj kupiš pivo in če je rakec med prvimi tremi, ki pritečejo iz kroga, se ti stava povrne, v nadaljevanju pa s "hitrim tekačem" lahko zaslužiš še pivo ali dve.

Pod vodno gladino

Če si na Maldivih in vsaj z masko in dihalko ne pokukaš pod vodno gladino, zamudiš veliko. Večina turističnih otokov ima potapljaške klube, ki organizirajo potapljaške tečaje in vodene vodne safarije z masko in dihalko. Če imaš srečo in izbereš otoček, ki ima v bližini koralni greben, pa se lahko odpraviš na ogled pisanega podvodnega kraljestva kar sam. Ni redkost, da ob tem vidiš želvo, ki se pase na morski travi, ali moreno, ki kuka izpod koralnih skal. Včasih srečaš tudi morskega psa, veliko skatov in mante. Ribice so pisane in prav nič boječe. Včasih se zdi, kot da bi si te prav one ogledovale, in ne obratno.

Na Sun Islandu so se v bližini obale, ob tajski restavraciji, ki je postavljena na dolgem pomolu v morju ob večerni uri zbirali morski psi, ki so dolgi tudi do dva metra, in čakali na priboljške, ki so jim jih "postregli" iz restavracije. Ti morski psi človeku niso nevarni, a pogled nanje me ni vabil v njihovo bližino. Ob večerih v bližino obale priplavajo tudi veliki skati, ki imajo premer tudi meter in več in pod pomolom drsijo po peščenem morskem dnu. V hotelih organizirajo tudi večerni ribolov, ko se z domačini na dhoniju lahko odpraviš na morje in ribe loviš s silkom in kavljem, kamor nastaviš vabo. Največkrat je ulov dober in včasih v hotelu za udeležence ribolova pripravijo tudi večerni piknik, kjer spečejo, kar so nalovili. Tisti pravi navdušenci nad ribištvom pa se lahko udeležijo tudi ribolova na visokih vodah in če imajo srečo, ulovijo najmanj več deset kilogramov težko tuno.

Z vodnim letalom v Male

Teden na Maldivih je hitro naokoli in tokrat imamo srečo. Ker potnikov, ki se vračajo popoldne, ni veliko, nas zastonj vzamejo na vodno letalo, s katerim se vračamo v Male. S čolnom in posadko se odpravimo do pontona, kjer že čaka letalo. Nato prispe še nekaj potnikov s sosednjega otoka in vkrcamo se v majhno letalo. Imam srečo, saj izberem sedež tik za pilotsko kabino, kjer sta dva ventilatorja. Klime ni, vročina pa nepopisna. Pilotska kabina je odprta in pilot v uniformi kar z bosimi nogami požene letalo.

Drsimo po vodi, nato se vzpnemo pod oblake. Razgled nad otočki pod nami je čudovit in kar naprej stiskam na sprožilec fotoaparata. Po polurnem letu pristanemo in ker je časa do leta proti Dohi še precej, nas domačin, ki ga srečamo na letališču, pospremi na ogled najmanjšega glavnega mesta na svetu. Z avtobusom - dhonijem je do Maleja okoli 15 minut plovbe, dhoniji pa s postajališča proti Maleju vozijo vsakih deset minut.

Male - vrveče glavno mesto V majhnem glavnem mestu, ki se razprostira na okoli 2,8 kvadratnega kilometra, živi več kot 80.000 ljudi. Tre se motoristov in avtomobilov in prečkanje ceste je včasih prava umetnost, a kljub temu si je Male mogoče ogledati peš. Večina, ki jih obišče Maldive, si želi miru, sprostitve in sanjske narave, a Male je pravo nasprotje turističnim otočkom. Živahno mesto je zanimiva mešanica tradicije in zahodnjaške sodobnosti. V mestu imajo sedež vsa ministrstva, uradi, banke, veliko šol in bolnišnic. Veliko je večnadstropnih pisarniških zgradb, ki izgledajo sodobno. Najbolj živahno je v pristanišču, tukaj so privezane ribiške ladje, na katerih ribiči živijo. Hiše v tem delu mesta so enonadstropne, v njih pa so trgovinice in rokodelske delavnice.

Na vsak način pa je v Maleju treba obiskati ribjo tržnico, ki se prične polniti ob popoldanskih urah, ko ribiči tukaj razstavijo svoj ulov. Prodajajo vse, od majhnih ribic do takšnih, ki so velike tudi dva metra. Na kamnitem prostoru sekajo velike ribe in jih prodajajo po kosih. Zanimiv pa je tudi obisk tržnice, kjer prodajajo zelenjavo, tropsko sadje, veliko kokosa in majhnih maldivskih banan. Na stojnicah so razstavljeni sadeži, ki jih nisem videla še nikjer. Posebnost je maldivska čokolada, ki je narejena iz kokosa, in cigarete, ki so zvite kar iz časopisnega papirja. Na voljo je veliko svežih začimb. Prodajajo pa tudi školjke, za katere pa je dobro vedeti, da jih je z Maldivov prepovedano odnašati, saj so za kršitelje predpisane visoke kazni. Na eni izmed stojnic so prodajali tudi jajca morskih želv, ki naj bi se uporabljala za pripravo jedi. Čeprav na turističnih otokih opozarjajo na zaščito narave, tovrstnega početja tukaj nihče ne preganja. Obiskati pa velja tudi mošejo, v kateri najde prostor 5000 ljudi in je zares lepa. Ima visok minaret in veliko pozlačeno kupolo, ki jo je videti že od daleč. Notranjost je pokrita z ogromno turkizno - modro preprogo in okrašena z rezbarijami ter gravurami. Nasproti je urejen park z visokimi drevesi in cveticami, prava oaza miru v središču turbulentnega mesta. V parku je nacionalni muzej, kjer je razstavljenih nekaj izkopanin, pohištvo, kovanci, obleke in orožje nekdanjih sultanov. Le nekaj metrov naprej stoji stara mošeja Hukuru Miskiy, ki jo krasijo umetniški ornamenti. Tukaj je tudi pokopališče, kjer so pokopani sultani in ostale pomembne osebnosti. Čas se izteka in treba je nazaj na dhoni in do letališča. Še nekaj dolarjev napitnine našemu spremljevalcu, nato pa skozi klimatizirane, sodobno opremljene prostore z veliko prodajalnami nazaj v vsakdanjik.