Pavšalni užitki

Naša skoraj evropska soseda Hrvaška tu ne skopari s ponudbo, mi pa smo še iz časov "Juge" navajeni semirobinzonskega užitka, kjer si damo duška. Medtem ko kamp gosti različne tipe dopustnikov, ne morem mimo posebne "kaste", pavšalistov. To so tisti, ki sami in prek kolobarjenja z družinskimi člani (tu so razni spori seveda neizogibni, a o tem kdaj drugič) za vnaprej določeno vsoto zakupijo in oplemenitijo parcelo za sezono (ali celo leto) in se na njej razbohotijo s svojo prikolico, šotorom in neskončno množico nadaljnjih preurejenih "objektov", med katerimi najdemo najmanj (te sem zasledil sam, bržkone obstajajo tudi drugi): zunanjo kuhinjo, zunanjo kuhinjo v posebnem šotoru ali z nadstreškom, različne oblike senčnikov, nadstreškov in predprostorov z najbolj bizarnimi okraski (na misel mi pridejo novoletne utripajoče luči ), betonska ali lesena omizja zavidanja vrednih dimenzij, bambusove dodatke, korita, zidane kuhinje, žare različnih oblik in stabilnosti ter celo vzidane pomivalne stroje (po pravilu pri tistih, ki so najbližje plaži, ki tako nehote skrbijo tudi za čistočo kopalcev). Razni vrtni okraski seveda ne manjkajo, Slovenci pa smo – po folklori – tu spet v ospredju.

Ustaljene in dodobra usedle prikolice so tako pogosto okrašene z vrtnimi palčki (predpogoj za kakovosten dopust), svetili, umetnimi rožami, okrasnimi ograjami, ribiškimi mrežami in različnimi morskimi predmeti (posušeni ježki, morske zvezde, školjke …), ki izdatno oplemenitijo naš dopust in nas prepričajo, da smo res na morju. Bržkone drži misel, da smo ljudje čudni, ker hodimo na dopust, da zamenjamo okolje, nato pa ves čas dopusta vlagamo energijo v to, da bodo razmere čim bolj podobne domačim (in vsaj toliko udobne).

Če že govorimo o udobju, ne moremo mimo čudovitega izuma, s katerim se v avtokampih razvajajo tako stari kot mladi. Govorim seveda o najpomembnejšem statusnem simbolu pavšalistov – prenosnemu stranišču. Ta preprost, a izjemno učinkovit kos plastike, ki v družbi hudih kemikalij (ne pozabite, da smo v kampu, zato da smo bližje naravi) doda piko na i že tako odličnemu dopustu, je nepogrešljiv kos opreme za vsakega pravega pavšalista.

Naj bo v prikolici (nekateri so radi povezani s svojim delom) ali zunaj nje (v posebnem šotoru, ki ima status svetišča in je vedno primerno na očeh vseh mimoidočih), prenosno stranišče nam omogoča, da se lahko izognemo javnim straniščem in umivalnicam, ki so vedno umazani, neprijetni in niti malo zasebni (vsi vedno krivijo upravo kampa, ne glede na to, da so pravzaprav izključni uporabniki teh sanitarij gostje). Prenosna stranišča ob tem zagotavljajo tudi dobršen del razvedrila, saj ga ni čez pogled na ubogega posameznika, ki za seboj ponosno vleče voziček, s katerim skozi ves kamp paradira s svojim dnevnim, morda celo tedenskim "pridelkom". Ponosna drža dotičnega posameznika nima cene.

Prav posebno dimenzijo preživljanju dopusta v kampu dodajo nepogrešljivi sosedje. Različnih narodnosti, starosti in ozadij – čeprav po naključju vedno Slovenci srednjih let z družino in rahlo nagnjenostjo k uživanju alkohola – ti posamezniki, ki jih dobimo skupaj s parcelo (pač nimamo izbire), dodobra začinijo naše dopustovanje. Inicialno "ovohavanje", ko nastopiš kot novi pavšalist, je kratko in neboleče ter ob pomoči superiornega socialnega lubrikanta (alkohol, seveda) mine že prvi dan. Nikjer drugje sosedska vez ni močnejša. Bizarno dejstvo je, da takoj, ko iz enačbe ostraniš alkohol, ti odnosi kar nekako zamrejo, izgubijo vsebino, podlago, čar in kakršenkoli razlog za obstoj. Naslednjič pa si bomo podrobneje ogledali nekaj dejanskih prigod, ki so za vedno spremenile moje mnenje o morskih sosedih.