Otok zakladov

Kaj je boljšega kot izlet na samotni otok ?

Osnovna ideja ni zgolj prekinitev ponavljajočih se ritualov, temveč predvsem menjava okolja in umik od istih obrazov pavšalistov, ki jih ne poznamo, a jih vseeno vsakodnevno pozdravljamo tako rekoč na vsakem koraku (sanitarije, trgovina, plaža, restavracija …). Vsak pravi pavšalist ima čoln – tako imenovani gumenjak – z bolj ali manj močnim motorjem, ki ozdravi še tako ukoreninjene komplekse manjvrednosti. Imamo to srečo, da je najbližji samotni otoček oddaljen le pet minut plovbe. Takoj, ko prispemo na otok, sledi šok – obrazi, ki se jim na vse pretege poskušaš umakniti, so te prehiteli in že zasedli svoje položaje na površinsko izjemno omejeni plaži. Sem ter tja kakšen turist, sicer pa zgolj sočna podmnožica gostov iz kampa. Seveda najsočnejša podmnožica.

Če kdo misli, da je na nenaseljenem otoku dolgčas, se hudo moti. Posedanje na plaži in čofotanje je namreč ves čas oplemeniteno s pogledom na navtično telovadbo gostov, ki grobo precenjujejo svoje navtično znanje. Na otok se pogosto odpravijo s čolnom brez izpita, brez registracije, brez znanja in za nameček še brez obleke. Pravzaprav smo že pri presečni množici nudistov in ljubiteljev navtike. Tu se lahko navežemo na nudistično epizodo od zadnjič. Goloto v grobem lahko delimo na dve vrsti – prijetno in neprijetno. Seveda 140-kilogramski goli turist, ki poskuša z obema rokama hkrati na vso silo zagnati izvenkrmni motor, medtem ko njegova enako opravljena dama povzroča splošni preplah, ne sodi v prvo kategorijo.

Navtika ni preprosta zadeva. Zahteva nekaj znanja, disciplino, poznavanje temeljnih vremenskih elementov in predvsem izkušnje, ki pridejo z miljami plovbe. Seveda formalne potrditve znanja ne škodijo. To povprečnega obiskovalca našega simpatičnega otočka niti najmanj ne moti. Metanje sidra je privzeta olimpijska disciplina in bližnji kopalci so v hudi nemilosti samooklicanih kapitanov. Ti so za kopalce nevarnejši kot utopitev ali druge oblike morskih nevšečnosti.

Odnosi na otoku dobijo zelo kolektivno dimenzijo. Kot da smo medsebojno odvisni glede preživetja, delimo pijačo, hrano, opremo. Seveda, socialni lubrikant v obliki alkohola na otoku postane učinkovitejši in prispeva k tkanju tesnejših in primarnejših vezi. Diskurz z začasnimi soprebivalci otoka je seveda značilno polariziran na primerjavo moči motorjev in dolžino čolnov (pri moških) ter obseg in jedrnatost prsi (pri ženskah). Samotni otok – četudi od celine oddaljen zgolj 500 metrov, poskrbi, da predsodki in tabuji izginejo.

Samotni otok v spomin prikliče peščeni raj, palme, brhke lepotice in druge klišejske podobe. Naš samotni otok je v tem kontekstu povsem poseben, saj perspektivnemu obiskovalcu nudi izobilje v obliki črepinj, pločevink, različnih odpadkov neznanega izvora in prehrambnih ostankov. S stališča živalske raznolikosti bi se Darwin počutil kot doma – nisem vedel, da na samotnem istrskem otočku velikosti večjega parkirišča srečaš podgane, miši, zajce, ptiče, pajke, polže in nesluteno količino morske favne. O mičnih gospodičnah ne duha ne sluha.

Na koncu z otoka bežiš v kamp, kjer se dan postopoma prevesi v noč. O tem, kako je videti ponočevanje v kampu, pa naslednjič.