Novo leto v puščavi, drugi del

Zdi se, da se s svojo ne tako oddaljeno preteklostjo težko soočajo tudi domačini. Puščavo imajo v krvi, niso pa več vajeni težkega življenja v njej. Zato so tudi puščavo naredili razkošno.

Al Maha je puščavsko letovišče, kjer pozabite, da ste v puščavi. Oglašujejo ga s sloganom Pobeg v mistično arabsko puščavo. Puščavo že, a prav nič mistično. Mistična je puščava, kjer sta tema in oglušujoča tišina. V Al Mahi pa se mistika izgubi nekje med apartmajem z bazenom in pakistanskim sobarjem, ki nenehno skrbi, da pod vašimi nogami ne zaškrta niti eno zrnce peska.

Letovišče naj bi bilo ekoturistično. Ne vem sicer, kaj je ekološkega v tem, da so sredi puščave – no, ne res sredi, 45 kilometrov od letališča, da se ni treba dolgo voziti – postavili naselje hišic, ki od daleč spominjajo na beduinske šotore, od blizu pa na kolonialne haciende. Na zadnji dan leta je bilo letovišče popolnoma zasedeno. Ker ni bilo pretirano vroče, le znosnih 30 stopinj, je večina gostov poležavala na ležalnikih ob bazenih in se predajala navidezni brezdelnosti puščave in oprezala za oriksi. Ti seveda niso divji, temveč gojeni, del puščavske izkušnje letovišča. V resnični puščavi se jih ne vidi več. Za navidezno pristno podobo poskrbijo tudi vodniki kamel, ki svoje lepe bele živali, osedlane s pisanimi sedli, vodijo tako, da jih gostje lahko vidijo na obzorju puščave. Kot fatamorgana karavane.

Ne rečem: skok v neskončen bazen pred hišico s pogledom na sipine je naravnost slasten. Še posebej pozno popoldne, ko sonce pesek obarva z zamolklo oranžno barvo in vam vaš osebni butler, ki ga dobite skupaj z apartmajem, prinese kozarec libanonskega vina. A kaj, ko se je treba že začeti oblačiti in "lišpati" za novoletno večerjo. Protokol zahteva večerne obleke, vključno z visokimi petami. V puščavi. Večerja je bila popolna, šest hodov, arabsko-mednarodna kuhinja, kot bi rekel mojster Oseli. Gostje so bili večinoma Evropejci. Nato je bil na vrsti kratek kulturni program, ansambel je zaigral za ples. Ob polnoči je puščavo ožaril ognjemet. Mistično, ni kaj. Gostje so se razkropili po svojih hišicah in na verandah pili šampanjec. Ob vratih so jih še vedno strumno čakali butlerji. Namesto gore starih odej ob ognju vas v postelji čaka egipčanski bombaž in gosje perje.

Vsa izkušnja novega leta v razkošnem puščavskem letovišču je sicer v glavnem neponovljiva. Pa ne zaradi cene, ampak zaradi tega, ker je vse le izumetničena emiratska podoba lažne realnosti.

Že naslednji dan sem dobesedno pobegnila v Oman, v upanju, da bi tam lahko v puščavi spala ob ognju, brez butlerja in s peskom v čevljih.