Na poti: Lov na Rafflesio Arnoldii

V deževnem gozdu Sumatre raste prav posebna roža - Rafflesia Arnoldi. Zakaj je tako posebna? Ima največji cvet na svetu, ki lahko meri tudi do 90 centimetrov. Imeti moraš neznansko srečo, da jo vidiš med cvetenjem, saj cveti samo enkat na 9 do 21 mesecev, nihče ne more točno povedati kdaj, razcvet pa traja teden dni. Ko sva prišli v Bukittingi, malo mesto 89 kilometrov severno od Padanga, na nadmorski višini 930 metrov, sva si želeli, da bi rafflesio videli v polnem razcvetu. Pa naju je lokalni turistični vodič Roni takoj postavil na trdna tla, da še vsaj nekaj tednov ne bo cvetela. Misel na to posebno rastlino sva tako čisto opustili. Zadnji dan najinega bivanja v Bukittingiju (bukitt pomeni gora, tingi pa visok), ko sva bili že oblečeni za 16-urno vožnjo z avtobusom do jezera Toba in ravno želeli naročiti luwak kavo (posebna kava, ki jo pridelujejo iz iztrebkov posebne vrste gozdne mačke), pa je Roni dobil sporočilo, da je ena od rož v okolici začela odpirati cvet. Nihče nama ni znal povedati, kaj točno to pomeni in kako velik je, le da naju do tja lahko pripelje samo izkušeni vodič, ki pozna džunglo, za primerno ceno. Tudi pot so nama opisali kot za turiste primerno. Predstavili so nama blatnega vodnika Johnnyja, ki je bil obut samo v razpadajoče japanke, narejene v Indoneziji. Midve pa obe v pohodnih čevljih, ki jih do tega trenutka še nisva uspeli preiskusiti v džungli. Spogledali sva se in prešinila naju je misel: "Le kam bo prišel tako obut."

"It is just a small treck. We're going?"* naju je vprašal. Pa smo šli. Takoj, ko smo prišli iz vasice v džunglo, nama je pot tekel iz vseh por. V trenutku sva bili mokri. Podobno mokra in zapovrh še blatna je bila stezica, po kateri smo hodili. Da bi nama bilo lažje in bi bili manj umazani, sva si zavihali hlačnice. Johnny je hitel pred nama, se ustavil, da nama je pokazal kardamon, cimet, limonino travo in kavovec, nato pa spet hitro stopil naprej po delno uhojeni poti, ki so jo na eni strani obraščala visoka drevesa in gosto podrastje, na drugi pa sva v vejah grmovja slutili strmo pobočje, ki se je spuščalo do riževih teras v dolini.

Johnny se je naslednjič ustavill samo zato, da nama je pomagal čez deroč potok, ter ko nama je moral pokazati na katere korenine oziroma kamne smeva ali ne smeva stopiti, da nama ne bi zdrsnilo. Riževo dolino smo kmalu pustili za sabo in se še naprej vzpenjali. Najin vodič je še vedno hitel in še vedno je imel obute japanke. Prišli smo do razpotja, ustavil se je toliko, da nama je pojasnil, da po navadi turiste peljejo po desni poti, kjer zelo kmalu cveti ena od rafflesij. A tokrat je zacvetela tista malo naprej. Nisva vprašali, kaj pomeni malo. Na Sumatri so razdalje in predvsem čas relativni. Nobena od naju ni imela ure. Pot se je strmo vzpenjala. Drselo je in oprijemali sva se vseh korenin in vej, ki sva jih dosegli, da ne bi zdrsnili. S težavo sva sledili hitremu Johnyju, ki je nekje na hribu sezul japanke in nadaljeval bos.

Padci, pijavke, pincetni nohti in prstan

Naenkrat se je sklonil, se obrnil proti nama in pokazal pijavko, ki jo je držal s svojima dolgima nohtoma palca in kazalca. Nakremžili sva se. To niso nevarne živalice, ampak ne izgledajo preveč lepo. Imeli sva zavihane hlačnice in pogledali sva, ali se je kakšna prisesala na najine noge. In se je. Na Barbaro. "I think, I have a leech," je dejala Johnyju. Sklonil se je nad njeno nogo, z dolgimi nohti iz nje izpulil pijavko (končno sva ugotovili, zakaj imajo vsi tu okoli dooooolge nohte - da jim služijo kot pincete), se mirno obrnil in s hitrimi koraki nadaljeval pot. Komaj sva imeli dovolj časa, da sva pogledali bojno rano, ki jo je pustila pijavka, in iz katere je precej močno tekla kri.

Resnično smo hiteli v hrib, kot da bo roža kam ušla. Bili sva premočeni in obe razmišljali samo o tem, ali se bomo vračali po isti, drseči poti navzdol. Na skoraj isti točki nama je obema zdrsnilo, blato je lepo obarvalo najine hlače, imeli sva ga tudi po rokah, na katere sva se ujeli. Johnny se ni vznemirjal, vprašal je, če lahko nadaljujemo in obe zasopli sva samo prikimali. Da bi rekli ne, nisva imeli moči.

Po nekaj metrih se je Ana ustavila. Ne zaradi pijavke, ampak ker ji je zaradi blata na rokah nekam med visoko podrastje deževnega gozda zdrsnil čisto nov srebrni prstan. Prepričana je bila, da ga ne bo več videla, saj je v džungli po tleh polno različnih rastlin, rastlinic, živali in živalic. Vodič se je vrnil nekaj metrov nazaj do nje, pokazala mu je, kam približno naj bi se odkotalil in stopil je tja. Iskanje prstana v gosti podrasti se nama je zdelo tako nemogoč, kot iskanje igle v kopici sena. A že po nekaj trenutkih je bil Johnny nazaj, s srebrnim obročkom na prstu. Nejeverno sva ga gledali, on pa je že odvihral naprej. Spet sva mu sledili na pol v teku.

Ravno, ko je Barbara zbrala pogum in Johnnyja vprašala, ali se bomo vračali po isti poti, smo skoraj dosegli cilj. Najprej sva izvedeli neprijetno resnico, da morava isto pot, ki sva jo prehodili navzgor, prehoditi tudi navzdol, kar se nama je v tistem trenutku zdelo še bolj nemogoče. In ne, v džungli krožna pot ne obstaja. Po prvem šoku je Johnny le spet pridobil najino pozornost in s pogledom sva sledili smeri, ki jo je kazal njegov prst. Seveda nisva nič videli. Preplaziti sva se morali še zadnje metre navzgor in tam je bila. V svoji polovični veličini, a prave barve in resnično mogočna - Rafflesia Arnoldi.

Vse bolečine, napor, mokrota, zdrsi so bili pozabljeni. Njena oranžno-rdeča barva je sijala iz mešanice džunglske rjave in zelene. Roža je zelo opevana in lokalne turistične agencije njeno lepoto tržijo na vsakem koraku, a za naju rafflesija zdaj pomeni, da sva premagali sami sebe, naredili stvar, ki je do zdaj še nisva. Pobliže sva se spoznali z džunglo. Prišli sva po strmem ramočenem hribu (in se tudi srečno vrnili v dolino), čeprav sva vmes že skoraj obupali. Navdala naju je z novo energijo in mislijo, da zmoreva marsikaj. Kadarkoli se nama še kaj zdi nemogoče, se spomniva na ta "lov za rafflesio".

*"Samo majhen treking je."