"Muzejanje" ali gor in dol po newyorških muzejih

Osrednja avla Guggenheimovega muzeja. Na betonskih tleh kleči mladenka. Partnerjeve roke jo začnejo objemati kot v počasnem posnetku. Z levo roko jo objame okoli ramen, z desno pa prime pod zadnjico in tako objeto počasi s hrbtom spušča proti tlom. Tako počasi, kot da lebdita. S kolenom ji razširi noge in leže nanjo, z levico pa začne s komaj opaznimi gibi božati njene prsi … počasi se ji približa z obrazom in skupaj se potopita v dolg, globok poljub … Spreleti me dvom – sta se fant in dekle popolnoma brez sramu prepustila želji? Sem se sam slučajno znašel v središču nekega dogodka?

Mladi par je le del predstave pred 34 leti v Londonu rojenega Tina Sehgala, ki je s podobnim performansom nastopil že v Berlinu in newyorški MoMi, Muzeju moderne umetnosti, performansa The Kiss, ki te dni daje smisel praznim stenam Guggenheimovega muzeja. Ozrem se naokoli in z vseh strani vidim napise: Fotografiranje prepovedano! Zakaj? Saj sem vendar v ZDA, kjer se fotografiranje po muzejih šteje tako rekoč za temeljno svoboščino?! A tudi to ni naključje. Tino Sehgal želi v času sodobnih tehnologij povrniti muzeju eno od bistvenih stvari – mir in intimnost, v kateri se lahko prepustiš zgolj zgodbi muzeja.

Počasi se odpravim po spirali polža, ki vodi proti vrhu muzeja, ki si ga je že pred 50 leti z denarjem Solomona Guggenheima omislil Frank Lloyd Wright, muzeja, ki po vseh teh letih še vedno predstavlja eno najvznemirljivejših arhitekturnih doživetij. Po nekaj metrih se sam kot aktivni udeleženec znajdem sredi Sehgalovega performansa; ustavi me morda desetletno dekletce, se predstavi in mi zastavi nekaj vprašanj, ki se nanašajo na moje videnje napredka. Glede na moj odgovor me odpelje naprej in me predstavi najstniku, ki nadaljuje z vprašanji in me nato prepusti gospe srednjih let. In tako naprej, dokler s starejšim sogovornikom ob koncu spirale skupaj ne ugotavljava, ali je napredek res samo tisto pozitivno vodilo človeštva ali pa nam mnogokrat prinaša tudi slabosti. Pod vtisi pogovorov se v krogih začnem vračati navzdol in šele zdaj opazim, da so razstavne stene prazne. Še pred dobrim mesecem jih je krasila razstava Vasilija Kandinskega, zdaj pa nič. Le četrt milje praznih, sveže prebarvanih sten. Prvič po petdesetih letih so prazne. In to ne naključno, ampak kot del projekta, s katerim želi Tino Sehgal pokazati še en način dojemanja in čistosti umetnosti.

V MoMi, Muzeju Moderne umetnosti, so svoj koncept zastavili precej širše. Poleg platen, ki so omejena na 20. in 21. stoletje, je MoMa, kot se za takšno institucijo tudi spodobi, pod svoje okrilje vzela tudi umetniško fotografijo, video, arhitekturo, oblikovanje ter različne instalacije in performanse. Štiri nadstropja so kar dober zalogaj za en dan. Zgornje nadstropje ponuja evropski postimpresionizem, kubizem, ekspresionizem, futurizem, dadaizem … Sama izbrana dela samih mojstrov: Picasso, Cezanne, Van Gogh, Gauguin, Degas, Malevich, Chagall, Klimt, Miro, Dali … Toliko je vsega, da ti je kar težko, ko greš že mimo nevemkatere Picassojeve slike in si utrujen rečeš: Ah, še en Picasso … V nadstropju niže so na ogled večinoma dela ameriških avtorjev: Kooninga, Pollocka, Hopperja, Lichtensteina in pa seveda očeta Pop Arta Andyja Warhola. Še dve nižji nadstropji pa sta namenjeni oblikovanju, videu in fotografiji.

Če sta MoMa in Guggenheim še nekako obvladljiva v recimo enem dnevu, pa je precej drugače z muzejema Metropolitan Museum of Art in American Museum of Natural History. Vsak na eni strani Centralnega parka, prvi v dveh nadstropjih, drugi v štirih. Oba pa se lahko pohvalita, da imata ob vseh razstavljenih predmetih po kletnih skladiščih še kakšnih 30 milijonov različnih eksponatov! Za vsakega od teh dveh muzejev si je ob prvem obisku potrebno vzeti najmanj nekaj dni. Ali pa točno vedeti, kaj te zanima. Metropolitan ponuja umetnost. Od Mezopotamije do Egipta, od Grčije do Rima. Od Kitajske do predkolumbovskih kultur. Od flamskih mojstrov do Pop Arta.

American Museum of Natural History je še zajetnejši. Hrani največjo zbirko okostij dinozavrov na svetu, odlično zbirko meteoritov ter mineralov in fosilov. Precej manj je zanimiva zbirka nagačenih živali in plastičnih rastlin v umetnem deževnem gozdu. Ko se odločiš, kaj si boš sploh pogledal, te čaka dolga in zapletena pot skozi labirint soban in stopnic do izbranega oddelka. V obeh muzejih si izberem latinskoameriške kulture in moje prepričanje, da antropološki muzej v Ciudad de Mexicu ponuja smetano mehiške zgodovine, hitro splahni. Prekrasne glinene majevske posode za kadila, olmeške glave, azteški kipi. Vse nepoškodovano, en kos lepši od drugega. Zakaj v mehiškem muzeju skoraj vsakemu eksponatu kaj manjka? V sosednjem prostoru hranijo inkovsko zlato, več zlata, kot v vseh perujskih muzejih skupaj!

Zvečer pišem prijatelju Fernandu, vodiču po antropološkem muzeju v Ciudad de Mexicu, in mu zaupam svoja odkritja. Naslednji dan dobim njegov užaloščen odgovor: "Verjamem, da je metropolitanski muzej zares impresiven, mislim pa, da je to bolj skladišče za ukradene in pretihotapljene umetniške in arheološke predmete iz neameriških držav."