Torek, 31. 1. 2012, 13.53
8 let, 9 mesecev
Melbourne: mozaik športa, arhitekture in priseljencev
![](/media/img/b2/b1/2e3235a5b5e16aaddf34.jpeg)
A Melbourne ne živi samo za tenis. Leta 1956 se je že slabega pol stoletja pred Sydneyjem v zgodovino vpisal kot prvi gostitelj olimpijskih iger v Avstraliji, v Melbourne pa se vsako leto na dirko za veliko nagrado Avstralije zgrinjajo ljubitelji formule ena. Na rdeči celini je izjemno priljubljena tudi triperesna deteljica kriketa, rugbyja in avstralskega nogometa z zvestimi oboževalci vse od kratkohlačnikov do osivelih babic, ki goreče izpolnjujejo športne stave.
Osrednji melbournski muzej posebno pozornost posveča tudi konjskim dirkam, pravzaprav legendarnemu dirkalnemu konju, ki je iskre navdušenja zmagoslavno vžigal v času velike depresije v 30. letih prejšnjega stoletja. Avstralski ikoni torej nista Kylie Minogue in Ian Thorpe, ampak konj Phar Lap in CSIRAC, prvi avstralski računalnik (četrti na svetu) iz leta 1949, ki je danes edini preživeli predstavnik prve generacije računalnikov.
Sprehod po Collinsovi ulici je kot učna ura arhitekture Melbourna: od veličastnih pionirskih stavb do sodobnih v nebo kipečih nebotičnikov. Praktično vse viktorijanske stavbe v mestu je ustvarila plodovita arhitekturna dvojica Joseph Reed in Frederick Barnes, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja postavila večino stavb v mestu, tudi mestno hišo, kopico cerkva, univerzo … Spomin na isto obdobje je tudi tržnica kraljice Viktorije, največja tržnica na prostem južne poloble. Danes kaotična, prijazna in dišeča je bila nekoč ograda za govedo, nato prvo melbournsko pokopališče, od leta 1878 pa opravlja svojo trgovsko vlogo.
Mojstrovina gotskega preporoda je katedrala sv. Patrika z zašiljenimi potezami in strogimi, a številnimi detajli. V francoskem renesančnem slogu je leta 1910 zrasla osrednja železniška postaja Flinders Street Station, kulturna ikona Melbourna, pred katero vrvež nikoli ne ugasne, saj je priljubljena točka za srečevanje. Živahno je tudi na osrednjem Trgu federacije, središču kulturnega in družabnega dogajanja v mestu. Stavbe, ki ga obdajajo, stopajo v korak s sodobnimi arhitekturnimi trendi futurističnih, asimetričnih oblik in raznobarvnih steklenih mozaičnih preoblek.
Melbournu daje pečat in življenje reka Yara, ki ga deli na dva dela in napaja zeleno nedrje t. i. Kraljevskih botaničnih vrtov, ki veljajo za najveličastnejše v Avstraliji. Ta naziv si zaslužijo zaradi deset tisoč razkošno razraščenih rastlinskih vrst z vseh koncev sveta (kamelije, tropsko rastje, mehiški kaktusi, kalifornijske začimbe in zelišča, kitajsko cvetje …) in številnih živalskih vrst s kopico ptic, ki obiskovalcu žvrgoleče popestrijo sprehod ob katerem od jezer v botaničnih vrtovih.
V prvem stoletju po prihodu Evropejcev leta 1788 so na nepoznano in neprijazno celino pošiljali Britance in Irce, sprva kot kaznjence, pozneje so tu zaslutili možnost za boljše življenje. Sledilo je stoletje vseevropskega priseljevanja, najintenzivnejše v času zlate mrzlice v sredini 19. stoletja. Do leta 1939 je v Avstraliji našlo zatočišče precej Judov, čas po drugi svetovni vojni pa je v iskanju boljšega jutri "tja dol" pripeljal kopico Evropejcev, ki so se jim po koncu vietnamske vojne začeli pridruževati priseljenci iz Jugovzhodne Azije, katerih število še vedno narašča. Zaradi gospodarske stabilnosti Avstralija tudi danes ostaja obljubljena dežela, v katero se priseljujejo mladi z vseh koncev sveta.