Matija Solce: Grem, kamor pač pihne veter

Katero mesto bi okronali za lutkarsko meko? Zakaj?

Charleville-Mézières je francosko mestece, ki se vsaka tri leta napolni z lutkarji z vsega sveta. V vsaki pekarni, v vsaki izložbi visijo marionetke. Sicer mirno mesto se ta teden praznično odene. Če si nekaj let potoval po svetu in srečeval lutkarje v Ekvadorju, Argentini ali Indiji, jih boš verjetno vse skupaj našel tukaj. Večina lutkarjev pride sem bolj zaradi druženja kot zaradi igranja, ozračje na festivalu je zelo domačno in veseljaško. Charleville sem že kot otrok obiskoval s starši in v mojem spominu ima posebno mesto, saj so otroški spomini najbarvitejši in najdragocenejši …

S svojim kovčkom z lutkami in harmoniko ste prepotovali praktično vse celine. Kje ste se počutili tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Po toliko prepotovanih kilometrih, pri katerih ti ni jasno, ali nekam greš ali se vračaš, kjer se nimaš časa niti posloviti, pa že pozdravljaš nov začasni dom, se mi dogaja, da uživam v okolju, ki mi ne vsiljuje nobenih obveznosti. Zato sem se verjetno zaljubil v Buenos Aires, ali pa v Indijo ali Avstralijo … V teh krajih so ljudje zakoreninjeni drugače kot mi, Evropejci, ki imamo veliko predsodkov in pričakovanj. Buenos Aires in Avstralija sta multikulturna, ljudje so potomci priseljencev in imajo razvit čut za gostoljubje, v Indiji je vsak človek religija zase … Nazadnje me je Krakov prevzel s svojim ozračjem malih klubov, živahnim dogajanjem in velikim posluhom za kulturo. Pred mesecem sem bil na Tasmaniji, živeli smo v baraki pri materi samohranilki s petimi otroki, desetimi prijatelji, kozico, konji, velikim sadovnjakom … nasmejani in aktivni ljudje v krasnem okolju, ki spominja na Slovenijo. Tudi tja se bom verjetno kmalu vrnil. Spoznavam, da je precej več odvisno od lastnega dojemanja okolja kot od dejanske slike. Če boš aktiven in gojil zanimanje do stvari in ljudi, se bo okolje zdelo zanimivo, raznoliko in te bo napolnjevalo.

Zaigrali ste v zapornikom v Čilu in otrokom v izgubljeni vasici v bližini Antarktike. S čim vas privabljajo ti ekstremni kotički sveta?

Grem, kamor pač pihne veter. Skoraj nikoli ne kujem načrtov, nove destinacije in projekti se mi ponujajo sami. Tako me je v slikovitem, skrivnostnem mestecu Valparais – tudi eno mojih obljubljenih mest – takoj po prihodu na ulici prepoznal domači lutkar, saj se mu je "zazdelo", da je slišal za prihod nekega slovenskega lutkarja (govorice so v Južni Ameriki še vedno hitrejše od elektrike). Ravno se je odpravljal v zapor Valparaisa, kjer je zaradi nedavnega požara in velike prenatrpanosti zaporov tik pred božičem vladala velika napetost. Seveda nisem mogel odkloniti. Bilo je … precej več kot zanimivo. Lani je on prišel v Koper in seveda sva šla igrat koprskim zapornikom. To je umetnikova dolžnost, umetniki smo socialni delavci, kultura pa je naravna človeška potreba. Človeku v zaporu ne bo nič prineslo več kot pristen človeški stik. Skratka, igram, kjer se da, čeprav se tako izpostavljam in kot profesionalni lutkar včasih spuščam tudi v okoliščine, kjer ni pričakovati uspeha oziroma pozitivnega odziva gledalcev. Na Ognjeni zemlji smo igrali po vaseh, kjer je bila edina propaganda moje polurno igranje in kričanje na strehi avtomobila, od koder sem pred vsako predstavo klical gledalce, naj zapustijo svoje predrage televizorje in pridejo na predstavo. Včasih so prišli, včasih ne, včasih sem se tudi trudil igrati za upokojence, ki jih pač te stvari ne zanimajo.

Vaše lutke govorijo univerzalni jezik, razumejo jih od Evrope in Japonske do Ekvadorja in Avstralije. Odzivi občinstva po svetu pa so najbrž različni, kajne?

Če zelo na hitro in površno povzamem: Čehi so odlični v ploskanju, imajo pa svoj tip humorja, ki je postavljen predvsem na besedah. Radi imajo sproščeno in nezapleteno gledališče. Poljaki so pravo nasprotje, so zelo pozorni in kritični gledalci, pa vendar hvaležno občinstvo. Finci pridejo v gledališče in so tiho, še preden ugasnejo luči, Japonci podobno spodobni, s tem da se izredno dobro odzovejo na humor, Južna Amerika ima precej specifičen okus, večinoma bolj grob in postavljen na besedah, zato se tam na ulici ali v težjih razmerah nisem najbolje ujel, v Rusiji so, predvsem na festivalih, odlični gledalci, tam se lutkar počuti kot rock zvezda, prav tako na festivalih v Avstraliji, kjer pa gledališča spet ne sprejemajo tako intenzivno in se ga hitro naveličajo, prav tako hitro kot so se navdušili. Kaj pa Slovenci? Zame s(m)o Slovenci za zdaj eden najtrših orehov (ob boku jim stojijo Švedi), saj morava pred (med) vsako predstavo z gledalcem razbiti led, šele nato lahko pošteno zaigram skupaj z njim. Ja, Slovenci nosimo v sebi nek kompleks. Nad tem bi se lahko kdaj malce zamislili.

Z glasbeno zasedbo Ethno in Transit oživljate ljudsko glasbeno tradicijo kopice držav. Katera vam je poleg slovenske najbliže?

Predvsem me zanima glasba Balkana, pa švedska in tudi druga glasba. Večji del mojega repertoarja izvira iz teh dveh krajin. V zasedbi Ethno in Transit sem tako nekako zadolžen za "Balkan", čeprav se nimam za poznavalca te glasbe. Bolj me zanima povezovanje tematik, aranžiranje in ugledališčenje glasbe.

Katera država vas je kulturno nepričakovano navdušila in katera razočarala?

Najbolj me je s svojimi barvami, vonjavami, bogovi in svetovi navdušila Indija, saj je v primerjavi z drugimi državami celo vesolje. Tolikšne raznolikosti še nisem srečal, verjamem pa, da obstajajo podobna mesta. Najbolj me na Indijo spominja Neapelj, ali pa prej omenjeni Valparaiso. Indija je v meni odprla nekaj novih kulturnih obzorij, ki sem jih zaman iskal drugje po svetu. Razočaral pa me je mogoče Sahalin, kjer sta pač komunistična represija in naftna industrija pustili bore malo zanimivega in tudi nekakšno žalost v očeh prebivalcev. Čeprav je tudi to del kulture, ki je zelo svojstvena.

Kako so potovanja oblikovala in še oblikujejo vaš značaj?

Manj, kot bi si lahko kdo mislil. Še vedno sem včasih precej boječ, moram se privaditi na novo okolje in velikokrat se s težkim srcem poslovim od ljudi, čeprav sem bil z njimi le nekaj dni. Nerad se odpravljam na pot, predvsem z letalom, a večinoma se tik pred potovanjem ustvari okoli mene nekakšen balon in čas začne teči povsem drugače. Včasih so nekatere izkušnje kot sanje, težko se odtujim in držim distanco popotnika, ki ve, da bo pojutrišnjem odjadral drugam … Nimam se za "profesionalnega" popotnika, ampak za nekoga, ki gre nekam na obisk, le da naredi nekaj kilometrov več. Mislim, da so pravi nomadi mnogo odpornejši od mene.