Kericho, čajna prestolnica Kenije

Hektarji iskrivo zelenih preprog Višavje Kericha je osrednja kenijska regija pridelave čajevca, saj nadmorska višina z omiljenimi temperaturami in stalna vlažnost iz bližnjega Viktorijinega jezera ustvarjata idealne pogoje za rast čajevca, osnove za proizvodnjo cenjenega kenijskega pravega čaja.

Kerichu je ime posodil John Kericho, zeliščar in zgodnji gojitelj čaja, ki je živel v teh krajih na prelomu 20. stoletja. Domačini verjamejo, da je bil potomec masajskega poglavarja Oleja Kericha, ki je izgubil življenje v 18. stoletju v teritorialnih bojih z zahodnokenijskim plemenom Gusii. Razgibana hribovita pokrajina je kot s hektarji iskrivo zelenih preprog pokrita z neskončnimi nasadi čajevca, zimzelenimi grmički tropskega pasu. Zelena prostranstva, ponekod bleščeče žareča pod afriškim soncem, drugod polna obiralcev čaja, uhajajo pogledu iz avtobusa, ki melje kilometre med krajema Nakuru in Kisumu. Kericho je le eno izmed mestec, kjer je najpomembnejša zaposlitvena dejavnost prebivalcev in okoličanov obiranje čaja. Kenijska čajna industrija je unikatna prav zato, ker majhni posestniki pridelajo večino čaja v državi, na žalost pa se ti mora skoraj nasmehniti sreča, da lahko res poskusiš enega najboljših čajev na svetu, saj večino pridelanega čaja izvozijo, kar tretjino v Veliko Britanijo.

Matematika pridelave čaja

Omenjene plantaže so začeli saditi, obdelovati in izkoriščati v 30. letih 20. stoletja, danes pa se razprostirajo na 12.000 hektarjih okrog Kericha. Po vsej višinski vzhodni Keniji najdemo več kot 180.000 hektarjev plantaž, ki v dobri letini »rodijo« 260.000 ton čaja. Plantaže v Kerichu zaposlujejo več tisoč ljudi, ki opravljajo zelo garaško delo, saj obiralci, katerih starostna omejitev naj bi bila med 18 in 65 let, nabirajo čaj od sedmih zjutraj do štirih popoldne brez odmora in malice. Njihovi usnjeni prsti urno kot škarje smukajo vršičke čajevca, ki jih mečejo v koške, v katere lahko naberejo šest kilogramov listja, dnevni izkupiček pa se mora dvigniti do 60 kilogramov čajevih listov. Pred sončno pripeko pod ekvatorjem se zavarujejo s posebno obleko iz platna in pokrivalom, saj sta ravno močno sonce in izčrpanost najpogostejši vzrok njihovih zdravstvenih težav. Plačilo delavcev je glede na delovne pogoje res skopo, saj pri deveturnem delavniku in 60 kilogramih nabranih listov znese slabe tri evre.

Čajevec je pravzaprav drevo, ki se lahko v nebo vzpne do osem metrov, vendar pri tej višini ni več uporaben, zato ga z obrezovanjem ohranjajo na višini pasu, kar omogoča lažje obiranje. Tako bolj spominja na grm, katerega sadike zaradi razraščanja posadijo na razdalji 90 x 120 centimetrov in jih nato obrezujejo na štiri mesece. Čajevec potrebuje kar tri leta, da prvič obrodi uporabne vršičke, ki jih nato na vsaka dva tedna obirajo do 65 let, nato pa se sadika »upokoji« in jo nadomestijo z novo. Kenijsko zeleno zlato, se prikrade v misli, a žal ni zlato vse, kar se sveti, zato se obiralci čaja ne rodijo s srebrno žlico v ustih.