Kako je ultimativna moška mrcina pokleknila pod žensko nogo

Nespodobno povabilo iz bencinskega brloga? Ne, želja. Grem! Poznate tisto, da se včasih stvari kar ujamejo. Pod roke mi je ravno v tistem času prišla knjiga Sheryl Sandberg, direktorice poslovanja pri Facebooku, Lean in: Women, work and the will to lead, v kateri spodbuja ženske, naj zasedejo vodilne položaje. Med drugim bralce tudi nagovarja in sprašuje, kaj vse bi naredili, če se ne bi ničesar bali.

Ko sem razmišljala, kaj vse bi naredila, če bi bila moja glava brez omejitev, je Jure, urednik Avtomota, novinarke na Trendih povprašal, katera izmed nas bi bila pripravljena na malce drugačno izkušnjo oziroma bi kombinirala dve zelo podobni zadevi, lifestyle in avtomobile. Katera izmed nas bi bila pripravljena na offroad izkušnjo z mercedesom G?

Moja ušesa so zastrigla, srce je poskočilo in po dnevu razmišljanja sem rekla: "Ja, jaz sem za. Nebo je moja edina omejitev." S kepo v želodcu in predsodki, ki so segali vse do neba, sem razmišljala, v kaj sem se podala, zato kar nekaj noči nisem dobra spala.

Kje so ženske v svetu avtomobilizma? Kljub vsemu govorjenju in naporom za enakopravnost spolov še vedno živimo v svetu, kjer so ženske na avtomobilističnih sejmih le tisto, kar moškim dvigne pritisk in poboža oči. Čeprav smo pred dvema letoma dobili prvo žensko na čelu avtomobilistične znamke – Mary Barra je postala prva oseba skupine General Motors –, je to zgolj ena svetla točka na koncu dolgega predora.

Čeprav imajo ženske v gospodinjstvih velik vpliv na izbiro družinskega avtomobila in industrijski oblikovalci sledijo tudi zahtevam nežnejšega spola, je vožnja avtomobila, sploh avtomobila, ki ni neka mehka ženska različica, moška domena.

Za nekoga delovni stroj, za druge prestiž Pred odhodom na frankfurtsko testno vožnjo sem se podala na pot raziskovanja. Zanimalo me je, kaj hudiča ima ta mercedes G na sebi in v sebi, da je tako zaželen avtomobil med zvezdami.

V njem se po ameriških ulicah razkazuje zvezda resničnostnega šova Kim Kardashian, po ulicah sveta pa iz njega maha papež Frančišek. Roko na srce, na prvi pogled smo videli že lepše terenske avtomobile. Ko sem novinarski kolegici povedala, kam se podajam, je bil njen odgovor za moška ušesa neprimeren.

"Barbara, ko sem videla, kakšen avto boš vozila, sem najprej pomislila, kako je to lahko prestiž, saj je videti kot terenska lada."

Mogoče je v svetu, kjer se veliko stavi na zunanjo lepoto, ta 36 let stara legenda na prvi pogled res videti kot gozdno vozilo iz TV-serije Gozdarska hiša Falkenau ali vozilo za vojaške operacije. A kot je rekel Mali princ, bistvo je očem nevidno. Svoje pravo poslanstvo mi je pokazal, ko se je ta "ultimativna moške mrcina" pognala na cesto.

Pot do G-ja A zanimiva je bila tudi vožnja do njega. Zjutraj ob sedmih letalo z Letališča Jožeta Pučnika ter pristanek uro in pol pozneje na frankfurtski megarazličici slovenskega letališča. Po moji manjši zbeganosti zaradi velikosti letališča sva našla osebnega voznika Sebastiana, ki je zgolj mene s pološčenim mercedesom V peljal do prestižnega hotela Jumeirah s petimi zvezdicami. Ob najboljšem zajtrku in jutranjem nemškem časopisju, ki me je s temami o beguncih poskušalo izvleči iz sveta prestiža, sem uživala dve uri, nato pa se je voznik vrnil pome in me odpeljal do naslednjega hotela, kjer se je avantura z G-jem šele začela.

Ko sva s Sebastianom stopila v veliko hotelsko ložo, ki je bila polna moških, zaljubljenih v avtomobile, bi svojega voznika najraje prijela pod roko in se z V-jem odpeljala nazaj v udobje hotelske lože, a to ni bil moj cilj. Prijazen mladenič je pristopil do naju, me odvzel Sebastianu in kot prvo voznico obvestil, kaj in kako. Kot prva sem imela seveda privilegij, da izbiram vozilo, zato sem izbrala mercedesa G 65 AMG.

Za sopotnika v razgledni vožnji po Frankfurtu sem dobila slovenskega novinarskega kolega, ki je s prvim pogledom dal jasno vedeti, da se bom morala zelo potruditi za razbitje moškega mišljenja o ženskih voznicah.

Vožnja z moškim, ki avtomobilizem spremlja toliko let, kot jih štejem Po neprijetni mestni vožnji naju je navigacija odpeljala v predmestje petega največjega nemškega mesta. Kot sovoznica sem previdno poslušala nasvete kolega, ki "je v avtomobilističnem svetu že toliko let, kot jih sama štejem", nežno komentirala, kako je sedeti v takšnem terencu, kako se odlično vidi na cesto, kako krasna je armaturna plošča, kako mehko je usnje na sedežih ter kako modna je kombinacija rjave in črne, ter dodala, da se avto po mojih opažanjih dobro drži ceste in da poskoči ob pritisku na plin.

Kaj veliko nisem pametovala, saj so bila moja opažanja opremljena z njegovimi odločnimi odgovori, da je avto glasen kot tovornjak, da držalo na moji strani armaturne plošče spominja na tistega v traktorju, da lahko naredijo še mnogo lepotnih popravkov, a ta avto ne bo vreden svoje cene, da je prenos z volana na kolesa preveč neposreden itd. Dodajal je še hujše tehnične opazke, ob katerih sem tiho naslonjena na udoben sedež zgolj nežno prikimavala ter samo čakala, da prideva na pol poti in ta moška mrcina pride v moje roke.

Avto je seveda avtomatik oziroma opremljen s samodejnim menjalnikom. Čeprav vozim avto na prestave, oprostite, z ročnim menjalnikom, prehod na avtomatizirano vožnjo zame ni bil prevelik izziv. Vedno znova si ob takšnih trenutkih ponavljam v glavi moževo navodilo: "Avtomatiki so narejeni za Američane, ljudi, ki želijo imeti vse zelo poenostavljeno." Po začetnih zapletih z nogami sva se takoj ujela.

Poskočni orjak Avto, ki ima dve toni in 463 kilovatov (630 "konjskih" moči), ob pritisku na plin skoči kot divji žrebec. Ko te "prilepi" na sedež, razmišljaš, od kod temu orjaku moč. Ob tem imaš seveda racionalni pomislek, da požre res veliko bencina. Za takšno vožnjo tudi 22 litrov na 100 kilometrov. A če si ne testu, z bencinom ravno ne skopariš.

Po uri in pol vožnje sva prispela na Mercedesov poligon, kjer so nama s še nekaj drugimi novinarji prijazno postregli s hrano in pijačo ter nas po krajši novinarski predstavitvi postavili še pred en res offroad izziv. Pet testnih vozil z vozniki je čakalo, da se jim blata željni pridružijo na nevsakdanjem terenu. Takoj mi je Mercedesov najprijaznejši piarovec Kristof poleg izkušenega voznika ponudil še fotografa in vožnja se je lahko začela. Najprej mi je v nemški angleščini voznik razložil, kako kaj gre. Kaj vključim, ko grem skoraj navpično navzdol, kaj naredim, ko se peljeva postrani, kako se peljeva čez lužo, kako močno in kdaj stopim na plin, ko greva navzgor. Zapleteno.

Ko sva se po ogledni vožnji, ki mi je bila že zelo zanimiva, presedla, je moje srce poskočilo v ritmu melodije. Inštruktor me je seveda ves čas popravljal, opozarjal, vodil, na trenutke je bil celo moteč, a če voziš terenca za več kot 100 tisočakov, je treba biti previden. Ko smo se na koncu ustavili, mi je v glavi odzvanjal urednikov glas: "Barbara, ne 'šparaj' ga, daj mu vetra, uživaj, to je klic divjine". Stopila sem do prijaznega piarovca in si zaželela še eno vožnjo. "Sure Barbara, because of that we are here." Drugi inštruktor je začutil, da sem gospa, ki ni tukaj za razgledno vožnjo, ampak za blatno izkušnjo.

Ko sva po uvodnih predstavitvenih besedah prišla do Slovenije in Postojnske jame, počitnic v mobilnih hiškah, sva postala zaveznika na cesti. V nasprotju s prejšnjim inštruktorjem je bil pred preprekami tiho in mi dovolil, da vozim po svoje. Ko sem ga opozorila, da mi lahko kaj pove, je prijazno dejal: "Če sem tiho, je v redu." Noro, priznam, večino časa je bil med mojo vožnjo tiho. Mene je ta razvnela, da bi lahko vreščala od užitka. A to se za ženske ne spodobi, kajne?

Ljubosumni moški pogledi Po dveh vožnjah in sladici se je srečanje na poligonu končalo. Kristof me je prijazno opomnil, naj varčujem, ter dodal, da se vidiva drugo leto, s Sebastianom pa sva se odpeljala do letališča. Ko sem mu vsa navdušena pripovedovala o G-experienceu, sem začutila malček njegovega ljubosumja.

Ker seveda nisem vozila ravno sto različnih avtomobilov, bi težko navedla njegove prednosti in pomanjkljivosti. Vem, da bi z veseljem v njem vozila svojo družino na družinska potepanja po stranskih poteh. A več kot sto tisočakov je vseeno preveč.