Torek,
26. 2. 2008,
11.07

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Torek, 26. 2. 2008, 11.07

8 let, 7 mesecev

Gana – dežela gostoljubnih in ponosnih ljudi

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Ste že kdaj pomislili, da nekje v Afriki v tem trenutku nekdo ravno poležava pod mangovim drevesom, se ziblje ob ritmih bobnanja, po licih pa mu polzijo kapljice potu?

Jaz sem ravno v tem trenutku, kajti enomesečno potovanje po Gani mi je vsaj za delček razkrilo to skrivnostno celino, ki nam je predstavljena le kot suha in pusta dežela, kjer nevarnost preži na vsakem koraku, ljudje pa so vsi tako ali tako nesrečni in lačni. Ganci pravijo Akwaaba (Dobrodošli) in mislijo resno!

Skrivnostna celina Kako skrivnostna celina je Afrika sem ugotovila, tudi ko sem se odpravila v knjigarno kupit vodič za Gano in ga nisem dobila. Ljudje se množično odpravljajo v Azijo, Ameriko, Avstralijo, vendar v Afriko … Tam je nevarno, pravijo. Toda Afrika je velika in midva s fantom sva se med potovanjem po tej državi, ki je znana tudi kot Afrika za začetnike, počutila povsem varno. Še več, ljudje so naju presenetili s svojo pristno prijaznostjo in pripravljenostjo za pomoč.

Vsega po malo Ljudje so namreč tisti, zaradi katerih ti Gana priraste k srcu. Sicer pa je država Afrika v malem, saj ima vsega po malo, pa nič zares velikega in prepoznavnega. Na jugu si lahko odpočijete na eni od peščenih plaž, na severu si ogledate »blatno« mošejo, na vzhodu leži eno največjih zajezenih jezer in kopica slapov. Ne manjka pa tudi živali, najbolj veličasten je prav afriški slon, ki slovi kot največja kopenska žival.

Zakaj Afrika za začetnike?

Gana je ena najbolj razvitih držav te velike celine, ceste po državi so v dokaj dobrem voznem stanju, javna prevozna sredstva vas lahko pripeljejo skorajda kamorkoli, sporazumevanje pa je enostavno, če znate vsaj malo angleško. Popotnikom pa je prijazna tudi zaradi varnosti. Znana je namreč kot dežela miru in gostoljubnosti.

Prvi Evropejci so prišli po zlato Ko so Portugalci prvič pristali na Zlati obali, kakor se je Gana imenovala pred osamosvojitvijo, so z domačini sklenili dobre odnose. Portugalcem je namreč na uho prišlo, da je v tej obljubljeni deželi veliko zlata in tako so prišli trgovat z afriškimi plemeni. Poleg zlata so si v Gani nabrali tudi slonovine, prebivalcem Zlate obale pa so v zameno dobavljali orožje, alkohol ter druge dobrine. Kasneje so ugotovili, da je še več zaslužka s sužnji, tako so kar malo pozabili na zlato in od domačinov začeli kupovati najbolj močne in vzdržljive Gance. Pri tem pa so se jim pridružili tudi drugi evropski narodi, med drugim tudi Britanci, ki so Zlato obalo tudi kolonizirali. Domačini so jim prodajali svoje vojne ujetnike, ki so jih zaplenili v medplemenskih sporih. V treh stoletjih so tako iz Afrike izvozili okoli 15 milijonov sužnjev.

Sužnjem ni bilo postlano z rožicami Na temačno preteklost opominjajo različne trdnjave in gradovi, kjer so potekale blagovne menjave. Sprehodite se lahko po ječah, kjer so črnci kak mesec v grozovitih razmerah čakali na ladjo, ki jih je odpeljala čez Atlantik. Trpljenje se je s tem šele začelo, saj so jih nečloveške razmere čakale tudi na ladjah. Skoraj polovico Afričanov je tako umrlo že pred vkrcanjem na ladjo ali kasneje na ladji. Vsa trupla so potem pometali v morje.

Med ogledom trdnjav sva srečevala domačine, ki so se prvič podali v raziskovanje lastne zgodovine in so se pred slikami s prizori mučenih sužnjev jezili, bili zgroženi ali pa jim je šlo na jok. Žalostno je, da mnogi niti ne vedo za suženjstvo. Sama sva si ogledala najbolj znani trdnjavi v Cape Coastu in Elmini, od koder so tudi odplule prve ladje. Stare kolonialne stavbe še vedno pričajo o tistem času, prav tako pa tudi določene poteze nekaterih domačinov, pri katerih lahko zasledite evropske poteze, kljub njihovi čokoladni barvi kože. V času suženjstva so si namreč pomorščaki v ječah »privoščili« lokalne ženske in jih potem spustili na prosto.

V Busui našla raj pod palmo Obala pa ni zanimiva samo zaradi trdnjav, ki tudi s svojim molkom dovolj zgovorno pričajo o zgodovini Zlate obale. Peščene plaže, posute s palmami, kar vabijo, da jih obiščete. Vendar se je pred tem dobro pozanimati kje poskrbijo za čistočo. Sicer se vam kaj hitro zna zgoditi, da boste razočarani, ko se boste plavanja željni zapodili proti morju in pri tem stopili na vrečko, čevelj … Domačini namreč smeti mečejo kjerkoli, košev za smeti pa tako ali tako ni videti. Midva sva svoj prostor pod palmo našla v Busui, majhni vasici na zahodni obali, kjer si lahko privoščite tudi okusno morsko hrano in nazdravite s prvovrstnim ganskim pivom.

Barbarina vasica

Vse to pa vas čaka tudi v vasici Langma, do katere boste prispeli v treh urah vožnje iz prestolnice Accre proti zahodu. Še več, tam se boste počutili zares domače. Lastnica afriških hišk iz blata, kritih s slamo, je namreč Barbara - Slovenka. Njeni uslužbenci bodo lepo poskrbeli za vas, jedi pa so prav tako prilagojene za naš okus, kar je pravi balzam za želodec. Ganska kuhinja je namreč zelo pekoča in enolična. Midva sva poskusila fufu, nekakšen »golaž« z jamom ali kasavo (gomoljki podobni našemu krompirju, vendar veliko večji), kasneje pa sva večinoma jedla sendviče, pomfri, solato in piščanca. Najboljše od vsega pa je tropsko sadje, ki je veliko boljše od našega. No, pri Barbari pa ste lahko tudi prepričani, da se v kuhinji uporablja prekuhana in ustekleničena voda, tako da je skrb zaradi higiene odveč. Lahko se povsem sprostite in večere preživite ob klepetu ali ob poslušanju afriških bobnov. Samo Barbari morate izraziti svojo željo po tem.

V ritmu divjih taktov bobna Nedaleč stran od Barbarine vasice, v sosednji vasi Kokrobite, se lahko na Akademiji za glasbo in umetnost udeležite večerov afriške glasbe in plesa. Nudijo pa tudi tečaj učenja bobnanja. Če boste le imeli priložnost, si oglejte kak afriški ples, saj je ganska kultura povsem prežeta z glasbo in plesom. Nič nenavadnega ni, če ljudje pojejo in plešejo kar na avtobusu, tržnici, pri maši ali pa kar na ulici, pod drevesom. To počnejo brez sramežljivosti in z velikim občutkom za glasbo.

Od višine se zvrti …

Midva sva na plesno predstavo slučajno naletela tudi v eni od obmorskih restavracij v Cape Coastu, od koder sva se odpravila na izlet v Kakum, nacionalni park, ki slovi predvsem zaradi svojih visečih brvi, ki so speljane kar 40 metrov nad zemljo. V ostanku pragozda so namreč v vrhovih dreves napeljali 350 metrov dolge, ozke majave mostičke iz lesa, ki so povezani s šestimi postojankami, od koder je izvrsten razgled na bujno rastje. Sicer v parku živijo tudi številne živali, ki pa so večini turistov skrite, saj se stiku z ljudmi izogibajo.

Največja odprta tržnica v zahodni Afriki Iz obale v notranjost mimo Kakuma torej vodi čudovita pot skozi valovito pokrajino bujnega rastja. Midva sva resnično uživala ob dobrem okusu glasbe voznika, lepem razgledu na zelene palmove gozdove in ob grickanju bananinega čipsa. V Kumasiju, ganskem drugem največjem mestu pa sva si ogledala največjo odprto tržnico v zahodni Afriki. Prijetno se je izgubiti v labirintu stojnic, kjer se vam ponujajo najbolj navadne in nenavadne stvari in predmeti. Vse skupaj je popestreno z velikim vrvežem, glasno glasbo in s plesom. Ker pa so odprti, naj vas ne preseneti, če vas bo kdaj kakšna mična gospodična zagrabila okoli pasu in vas z glasnim smehom vzpodbujala, da zaplešete z njo. S svojo belo kožo, ne boste ostali brez pozornosti. Prevzame te prav poseben občutek, ko resnično začutiš, da si dobrodošel. Ko boste zamaknjeni od vsega dogajanja na tržnici pa naj vas ne preseneti hupa vlakovodje, saj je železnica speljana kar čez tržnico. Pazite le, da se umaknete s tirov.

Voznega reda ne poznajo

Se spomnite tistega prijaznega povodnega konja, ki kuka v nas z reklamnih plakatov za banko. No, midva sva si te, ne tako zelo prijazne živali šla pogledat v njihovo naravno okolje. Do nacionalnega parka Bui vozi prašna pot v slabem stanju, ki sva jo premagala kar s taksijem. Na avtobus sva čakala kar celo popoldne, pa ga nisva dočakala. Ja, tudi to je Afrika. Voznega reda tam namreč ne poznajo, avtobus pride, ko pač pride. Ljudje se ne obremenjujejo s tem, saj se jim nikamor ne mudi. Ženske lahko mirno nadojijo svoje otroke, na avtobusnih postajah pa prodajajo vse potrebne reči, tako da ne ostanete žejni in lačni.

Vroče je tudi povodnim konjem Pa če se vrnemo k povodnim konjem, ki v Gani živijo v reki Črna Volta, po kateri med drugim delno poteka tudi meja med sosednjo Slonokoščeno obalo in Gano. Te navidez prijazne živali tehtajo namreč tudi do tri tone, kar jih uvršča med najtežje kopenske živali. V razprta usta bi jim lahko položili kar meter dolgo palico. Ta orjak pa se pred visokimi dnevnimi temperaturami zateče v vodo, tako da smo si med našim čolnarjenjem po Volti lahko ogledali le njihove oči, ušesa in nosnice. Vse skupaj smo sicer opazovali z razdalje kakih 200 metrov, saj so povodni konji, kadar se počutijo ogrožene, zelo napadalni. V Afriki namreč ubijejo več ljudi kot katerakoli druga živali, s svojimi močnimi čeljusti pa lahko pregriznejo celo čoln. Domačini pa se kljub temu podajajo na lov na te mogočne živali, saj lahko zaslužijo velike vsote denarja s prodajo njihovih velikih zob. Vse skupaj je pripeljalo do tega, da so povodni konji med najbolj ogroženimi živalskimi vrstami.

Afriški sloni povsem od blizu

Veliko denarja pa domačini lahko zaslužijo tudi s prodajo slonovine. Saj so cene še višje, odkar so lov prepovedali. V nacionalnem rezervatu Mole skrbno varujejo svojih 500 do 800 afriških slonov, saj je to ena največjih turističnih atrakcij v Gani. Prav tako kot povodni konji so tudi sloni občutljivi in se lahko kaj hitro počutijo ogrožene. Nekateri turisti so tako že imeli priložnost spoznati, kako hitra je lahko ta največja kopenska žival, ki v dolžino skupaj z rilcem meri tudi do 6 metrov. Tudi sloni se radi namakajo v vodi, tako jih boste v tem parku zagotovo videli. Saj se večino časa zadržujejo v naravnih vodnih bazenih, na katere imate izvrsten pogled iz motela, ki leži znotraj parka.

Peš safari po nacionalnem parku Mole Podate pa se lahko tudi na triurni peš safari, na katerem se z vodičem, ki ima za pasom iz varnostnih razlogov puško, odpravite na »lov za živalmi«. Vse je namreč odvisno od sreče. Mi smo videli predvsem veliko plašnih antilop, družino svinj bradavičark in hordo slonov, ki se je ravno zapodila v vodo na dopoldansko kopanje. Zadnji prizor je bil res izjemen, saj je bilo možno začutiti veselje in uživanje teh kopenskih orjakov. Sicer pa so nas med hojo ves čas obletavale tudi različne ptice, pred motelom pa nas dočakale tudi opice vrste pavijan, ki so se razgledale po mizah in si vzele, kar jim je srce poželelo. Pri tem pa jim ni nihče upal nasprotovati, saj imajo zelo močne zobe in temu primeren nevaren ugriz.

Vragolije svetih opic

Bolj miroljubne opice in njihove vragolije pa sva si s fantom ogledala v gozdu med vasicama Baobeng in Fiema. Tamkajšnji prebivalci imajo namreč opice za svete, saj naj bi po nekem izročilu kralj začaral ljudi v opice, potem pa je prej umrl preden jih je uspel odčarati. Zato nekateri še danes verjamejo, da je v teh opicah nekaj človeškega. V to pa si lahko prepričan tudi sam, ko opazuješ njihovo obnašanje, ki je v določeni meri zelo podobno našemu. Vredno si je torej vzeti dan ali dva oddiha v lepo urejenem gozdu, polnem ptičjega petja in opičjih vragolij. Veselje pa prinesejo tudi mimoidoči domačini, ki ne skoparijo z nasmehi in prijaznimi pozdravi. Vse skupaj je res kot balzam za dušo.

Na severu je še veter vroč Če ste bolj za vroče, potem se podajte na sever, kjer je bilo marca peklensko vroče. Med ogledovanjem ljubkih tradicionalnih hiš iz blata, poslikanih z vzorci in prizori iz njihovega življenja, si lahko samo iskal senco pod mogočnim kruhovcem. Pa tudi to ni kaj prida pomagalo. Še veter, ki je na vsake toliko časa popihal, je bil vroč. To je bil tudi vzrok, da sva kaj kmalu popihala nazaj v južne kraje. Sicer pa je sever še bolj reven kot jug, ljudje so postopali naokrog, za študij večina nima denarja, industrije v teh krajih skorajda ni, možnosti za zaposlitev so torej majhne. K vsemu temu pa pripomore tudi vročina, v kateri se res nikomur nič ne da. Tudi nama.

Prevrnjeni tovornjaki niso nobena redkost

S hitrim minibusem, ki ima klimo, sva se torej po glavni cesti, ki povezuje sever in jug, podala nazaj proti prestolnici, ki leži ob morju. Na poti pa naju je presenetilo veliko število nesreč. Prevrnjeni tovornjaki namreč niso bili nobena redkost. Prevrniti se jim je uspelo celo v klanec navzgor. Vzrok za to so predvsem neizkušeni vozniki, ki vozijo preveč in neenakomerno naložene tovornjake, ki so po vrhu vsega še v slabem voznem stanju. Po vsem videnem se ne čudim več domačinom, ki se pred vožnjo pokrižajo in prosijo boga za varno vožnjo.

Pri maši se poje, pleše in ploska Tudi sicer so Ganci zelo verni. Kamorkoli se ozreš, lahko vidiš napise kot so »Gospod je moj pastir« ali »Bog mi bo pomagal«. Večina trgovin ima v svojem imenu zaobjetega boga. V enem od vodičev piše, da je v tej ekvatorialni državi 70 odstotkov kristjanov, občutek pa imaš kot da jih je najmanj 150 odstotkov. In res imaš tak občutek. Tudi sicer je v nedeljo dan za mašo. Predvsem za ženske, ki v cerkvi preživijo kar celo nedeljo, medtem ko moški raje zavijejo na nogometno tekmo. Seveda se maše pri njih precej razlikujejo od naših, vzdušje pri njej je nabito z energijo, ljudje plešejo, pojejo, ploskajo in se veselijo. Ženske namreč tudi med tednom pogostokrat zavijejo v cerkev ali vsaj v kakšen gozd, kjer se z molitvijo priporočijo bogu.

Nikoli ni bilo občutkov ogroženosti

Vsa ta vera se odraža v njihovi poštenosti, prijaznosti in pripravljenosti na pomoč. Nikoli namreč nisem imela občutka, da bi bila kaj ogrožena, tudi ponoči ne. Počutila sem se povsem varno in sprejeto, morda sem le na trenutke začutila, da te nekateri domačini gledajo z nekim strahospoštovanjem, ker si bel. Sicer pa je bilo dovolj priložnosti za spoznavanje in rokovanje, Ganci so namreč odprte narave in vam bodo na vsakem koraku izražali dobrodošlico.

Za spominke je treba barantati Še posebno zabavno je bilo v centru umetnosti (Art Center) v prestolnici Akra, kjer si ob koncu potovanja lahko nakupite spominke in darila, ki so narejeni predvsem iz lesa. Izdelki so malenkost dražje kot drugod po državi, ampak še vedno veliko, veliko cenejši kot pri nas. Za nakupovanje si vzemite dovolj časa, saj je potrebno za vsak izdelek barantati, kar pa lahko vzame kar nekaj časa. Ne pozabite, da se Gancem nikamor ne mudi. Zato sva si midva vzela kar dva dni za nakupovanje in se pri tem neznansko zabavala. Sicer pa si lahko od vsega vrveža in kaosa, ki se odvija v tej obmorski prestolnici odpočijete v lepo urejenem parku posvečenemu Kwame Nkrumahu – prvemu predsedniku Gane. Tisti pravi kolonialni pridih pa sva začutila v predelu James Town, kjer iz starih zgradb odpada omet, umazano perilo pa perejo kar v odtočnih kanalih. Pravo nasprotje temu je predel Osu, kjer ima svojo vilo predsednik John Kufuor, ena od širokih avenij pa je posvečena tudi Josipu Brozu Titu.

V Akri se je torej najin krog potovanja zaključil, zmanjkalo nama je časa za največje umetno jezero na svetu – jezero Volta, saj po njem pluje samo ena ladja na teden v eno smer. Vendar izkušnja je bila kljub temu izjemna, saj sem se lahko dodobra soočila s predsodki, ki sem jih imela. Vsi smo namreč samo ljudje, so samo različni odtenki bele in črne …