Družina Bračko: Največji čar družinskega potovanja je svoboda

Se strinjate, da je povsod lepo, a doma najlepše?

Doma nam je vse poznano, vse razumemo in vsi bolj ali manj poznajo in razumejo nas. Glede na to, kako nas vleče proč od znanega in razumljivega, ne bi mogel reči, da nam je doma najlepše. Je pa biti doma najpreprosteje. In naša hiša je najboljši hotel na svetu, Slovenija pa najboljša dežela.

S kakšnimi čari postreže družinsko potovanje z nahrbtnikom na ramah?

Največji čar družinskega potovanja, takšnega, kjer skoraj nič ni vnaprej načrtovano, je svoboda. Svoboda v obliki prostosti tako od stvari kot ljudi, na katere smo doma tako navezani. Svoboda, da sleherni trenutek slehernega dne namenimo le ljudem, ki nam v življenju resnično največ pomenijo, našim najbližjim. Svoboda, da počnemo to, kar si želimo. Čudesa, ki jih vidimo po svetu, nenavadne pustolovščine, ki se nam pripetijo na poti, in prijetni ljudje, ki jih srečujemo, pa vse skupaj zaokrožijo v popolno celoto.

Pred kakšne izzive vas postavljajo potepanja po svetu z otroki?

Potepanja z otroki nam ne predstavljajo večjega izziva kot brez otrok. Smo družina, in ko smo vsi štirje skupaj, delujemo najbolje. Na potovanjih so situacije, v katerih bi zaradi tega, ker potujemo kot družina z otroki, imeli težave, izredno redke. Zaradi otrok so nam kvečjemu marsikje odprli vrata, ki nam jih drugače ne bi. Zaradi otrok smo se počutili varneje tam, kjer nas je bilo strah. Kadar potuješ z otroki, se moraš v vsakem trenutku zavedati, da imaš s seboj nekoga, ki se nate zanaša in je od tebe odvisen. Nekoga, ki si mu za vzgled, in to v najbolj neverjetnih in težavnih situacijah, ki se ti v življenju pripetijo. Že doma, ob vsakodnevnih opravilih, je težko biti dober vzgled otrokom. Kaj šele na potovanju, kjer se dnevno spoprijemamo s situacijami, v katerih se sami znajdemo prvič. Morda je izziv potovanja z otroki ravno v tem, da spraviš družino na varno iz vseh mogočih situacij in ob tem daješ otrokom dober vzgled.

Kaj vas je na potovanju okrog zemeljske oble naučil svet?

Enoletno potovanje je na nas pustilo pečat, o tem ni dvoma. Videti, okusiti, doživeti in občutiti 16 držav te ne more ne spremeniti. Bolj kot svet smo spoznali drug drugega in sami sebe. Na potovanju smo se učili sprejemati stvari takšne, kot so, in biti zadovoljni s tem, kar imamo. Učili smo se sprejemati drugačne kulture in ljudi ter se tako naučili bolje sprejemati drug drugega. Učili smo se, kako biti čim manj odvisen od stvari, in spoznali, da je skrivnost življenja v posedovanju časa, ne posedovanju stvari.

Kdaj ste se na poti okrog sveta počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Najbolj ogrožene smo se počutili na raznih prevoznih sredstvih, ko je bila naša usoda v rokah podivjanega šoferja rikše ali avtobusa. Teh je v deželah, kamor najraje zahajamo, veliko preveč. Ogrožene smo se počutili tudi na prenatrpanih vlakih in trajektih. Najbolj nas je pretresel, tako psihično kot telesno, potres z močjo 7,4 stopnje po Richterjevi lestvici v Džakarti. Dobro sprejeti smo bili povsod, le da so v revnejših deželah ljudje gostoljubnejši kot v razvitejših. Še posebej dobro so nas sprejeli v Indoneziji, Nepalu in Kolumbiji. Kraji, ki so nam bili tako všeč, da bi lahko dlje časa ostali, pa so: rajski otoček v Indoneziji, Caraz v Peruju, Unawatuna na Šrilanki in Kerala v Indiji.

Kam bi na enomesečno popotovanje napotili slovensko družino z majhnimi otroki?

Tistim, ki radi potujejo z avtomobilom in zaradi kakršnihkoli razlogov ne želijo iz Evrope, bi svetovali Grčijo, Španijo, Norveško in Veliko Britanijo. Vsem, ki pa želijo potovati z otroki v eksotične dežele, ki so obenem dovolj varne, bi priporočali Vietnam, Nepal in Mehiko.

Utrip ulic katerega svetovnega mesta vam je najljubši? Zakaj?

Z velemestnim utripom se nam je najbolj prikupil New York. Obiskali smo že večino znanih metropol po svetu, a edino New York nas je prepričal, da ima lahko tudi velemesto dušo. Mesto je tako polno življenja, da je to nemogoče opisati. Še nikjer nismo videli toliko raznolikih ljudi v enem mestu. Tudi arhitekturno je mesto najlepše na pogled, kar smo jih videli. Poleg tega ima toliko znamenitosti, vrednih ogleda, da se za vsakogar najde nekaj.

Živalsko kraljestvo katere države vas je najbolj osupnilo? Zakaj?

Najlepše spomine na živalsko kraljestvo imamo iz Indije. Tam smo jahali slona in z višine opazovali nosoroge in oprezali za tigri. V Indiji smo si privoščili tudi večdnevni safari na kamelah skozi puščavo.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu?

Najbolj nenavadna hrana, s katero smo se srečali, je bila na Kitajskem. Kaj vse smo tam pojedli in česa nismo, ne bi upali trditi, saj smo velikokrat jedli v restavracijah brez jedilnega lista v angleščini. Pravzaprav ni bilo nobenega jedilnega lista, sporazumevati pa se nismo znali. Tako smo včasih s prsti kazali v krožnike drugih gostov, kadar pa še teh ni bilo, smo kar sedli za mizo in se pustili presenetiti.

Najnenavadnejše prevozno sredstvo, s katerim ste se peljali?

Na Filipinih smo se vozili z motornim kolesom, na katerega je bila pritrjena prikolica ročne izdelave. Voznik je sedel spredaj, jaz za njim z nogami na isti strani, kot nekoč dame v krilu na konjih, moja tri dekleta pa v prikolici.