"Družba domačinov – najboljši način spoznavanja države"

Kako se običajno potepanje po svetu razlikuje od potovanja dvojice geografov? Potovanje zelo malo načrtujeva vnaprej. Povsod po svetu so čudoviti kotički, niti ne nujno tisti, ki so najbolj znani in promovirani v turistom dostopnih virih, poleg tega pa se na potovanjih mnogokrat stvari obrnejo na glavo, s tem pa se lahko poruši ves načrt. Pogosto je zato preprosteje, če ga sploh nimaš in malo improviziraš. Morda se od drugih razlikujeva po tem, da novo državo in s tem pokrajino geografsko diagnosticirava. V praksi je to videti tako, da na primer na trekingu ne misliš samo na to, kako boš čim prej prišel na vrh, ampak vmes še raziskuješ geologijo hriba, kako je s tem povezana vegetacija, beliš si glavo, kako so nastali kakšni zanimivi geomorfološki pojavi … Številni popotniki te ne razumejo, in ko sem se pred leti vzpenjala na goro svetega Patrika na Irskem, me je mnogo planincev vprašalo, če iščem zlato.

Po kakšnem ključu izbirata svoje popotniške destinacije? Ker naju zanima ogromno stvari, se je vedno težko odločiti, kam odpotovati, a do zdaj sva imela srečo. Malo za šalo, malo pa zares lahko rečeva, da so do zdaj destinacije izbirale naju. Na primer med polletnim bivanjem v Španiji sem spoznala veliko Kolumbijcev in po vrnitvi v Slovenijo so naju neprestano vabili, naj jih obiščeva. Seveda sva ponudbo rade volje sprejela in se prepustila razvajanju, saj so Kolumbijci neizmerno gostoljubni. Meniva, da je to najboljši način spoznavanja države, saj tako najbolj začutiš ljudi, kulturo, utrip in način življenja ter okusiš kulinariko. Severna Amerika je bila kombinacija strasti do fotografiranja čudovite, mogočne narave in odkritja spletnega popotniškega portala Couch Surfing, ki sva ga preizkusila predvsem iz radovednosti. Zdaj naju prijateljica vabi v Iran, druga pa v Indijo – odločitev bo težka.

Kolumbije se še vedno drži stigma nevarne dežele za popotnika, vidva pa sta jo spoznala ravno v obratni luči … Razlog je seveda dejstvo, da sva večino potovanja preživela v družbi domačinov, ki so nama deželo predstavili v čudoviti luči, seveda pa sva bila deležna tudi kakšnega opozorila glede območij, ki še vedno niso varna za turiste. Ugrabitve ljudi (večinoma je gverila ugrabljala bogate poslovneže, za katere so že vnaprej vedeli, da bodo dobili bogate odkupnine), ki so bile morda najpogostejša asociacija na Kolumbijo v preteklosti, so dandanes zelo redke. Ravno pred nekaj tedni je največja gverilska organizacija FARC naznanila konec izvrševanja ugrabitev, saj naj bi našla učinkovitejše načine financiranja odporniškega gibanja.

S čim sta vaju navdušila Malta in Gozo, sosednja otoka, ki se razlikujeta kot noč in dan? Bolj sva bila navdušena nad Gozom, ker je res nekaj posebnega. Namere malteške vlade, da bo v nekaj letih postal ekološki otok, se že uresničujejo. To pomeni, da bodo v prihodnje vso energijo proizvedli s pomočjo alternativnih energetskih virov, spodbujali trajnostni oziroma mehki turizem in ekološko kmetovanje. Na otoku Malta se je tudi po koncu poletne sezone težko izogniti gručam turistov, ki se gnetejo na hotelskih plažah, čeprav je tudi tam polno čudovitih kotičkov, kot so na primer slikovito ribiško mestece Marsakloxx in 220 metrov visoki klifi Dingli.

Katere okoljske izkušnje sta prinesla s polletnega strokovnega usposabljanja v narodnem parku Nockberge? V Narodnem parku Nockberge, ki predstavlja pravo posebnost v alpskem prostoru, sem se naučila novih metodoloških pristopov upravljanja zavarovanih območij. Delo je bilo zelo raznovrstno, od projektnega vodenja, sodelovanja z zavarovanimi območji v Sloveniji in Italiji, vodenja po parku itd.

Sta ekoturista oziroma ekopopotnika? Lahko rečeva, da sva, vendar z ekološkimi dejanji nikoli ne greva v skrajnosti. Že od mladih nog gojiva spoštljiv odnos do okolja.

Je ameriški zahod, kot sta ga spoznala vidva, še ohranil kaj patine legendarnega Divjega zahoda? Širna neposeljena prostranstva in redki geomorfološki pojavi (Veliki kanjon, kamniti loki v narodnem parku Arches …) so stvari, ki jih človek ni spremenil in prikrojil po lastni meri. Večinoma so to zaščitena območja narave, ki bodo za vedno ostala divja.

Utrip ulic katerega mesta vama je najljubši? Stockholm je na naju naredil nepozaben vtis. Večinoma se ne zadržujeva predolgo v mestih, saj ljubiva naravo, to mesto pa naju je uspelo prepričati z mnogo zelenih površin, morjem, otoki, majhnimi trajekti, pomanjkanjem nebotičnikov, dolgimi dnevi … Predstavljava si, da bi tam lahko živela.

Kam bi se odpravila na sanjsko kulinarično potovanje? Ljubiva sredozemsko kuhinjo, zato je odgovor v Španijo in Grčijo. Obožujeva španske paelle in tapase ter grške specialitete, ki so večinoma precej preprosto pripravljene, a tako zelo okusne! Znova bi se odpravila na paello valenciano v naravni park Albufera pri Valencii in na pinchose v San Sebastian.

Kako so potovanja oblikovala oziroma še oblikujejo vajin značaj? Potovanja nama zagotavljajo lažje navezovanje stikov s tujci, večjo odprtost do ljudi, obenem pa tudi prilagodljivost, strpnost in sposobnost improvizacije v nepredvidljivih razmerah.