Dolomiti, čarobni svet ferat

Blede gore – Dolomiti

Dolomiti, gorski greben na severovzhodu Italije, so del južnih apneniških Alp, ki se vleče od reke Adiže na zahodu do doline Piave na vzhodu. Blede gore, kot so to gorovje imenovali vse do zgodnjega 19. stoletja, so ime Dolomiti dobile po francoskem geologu Déodatu de Dolomieuju, ki je prvi opisal dolomit, vrsto karbonatne kamnine, ki vpliva na značilno obliko in barvo teh gora. Dolomiti so od leta 2009 na Unescovem seznamu naravne dediščine.

Tirolska fronta

Med prvo svetovno vojno je čez Dolomite potekala tirolska fronta, bojišče med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Nekdanja bojišča so danes znana smučarska središča in naravni parki, ki vsako leto privabijo množico turistov in pohodnikov, o zgodovinskem dogajanju pa pričajo številna spominska obeležja, jarki in kaverne, na Marmoladi, najvišjem vrhu Dolomitov, celo najvišje ležeči vojni muzej v Evropi, posvečen prvi svetovni vojni.

Ferate, zavarovane plezalne poti

Ostanek nekdanje vojne linije so tudi ferate, zavarovane plezalne poti, katerih namen je bil vojakom olajšati izpostavljene vzpone na strateško pomembne točke visoko v gorah. Dolomiti še danes nosijo krono središča plezanja po feratah, kar privablja kopico adrenalina željnih. Via ferrata, kar v dobesednem prevodu pomeni železna pot, je zavarovana plezalna pot, vzorno opremljena z različnimi varovali, od jeklenic in klinov do lestev, stopov in mostičkov, ki olajšajo težaven vzpon. Kljub gosto posejanim varovalom se je treba zavedati potencialnega tveganja, zato je za varnost nujna uporaba samovarovalnega sestava – čelade, plezalnega pasu, samovarovalnega kompleta in rokavic.

Zavarovane poti so različnih težavnosti, ki jih označujejo ocene od A (lahko) do E (ekstremno), vmes so še B (srednje zahtevno), C (zahtevno) in D (zelo zahtevno), tako da lahko vsak najde ferato, primerno svojim sposobnostim in izkušnjam.

Catinaccio ali Rosengarten – ena najlepših skupin v Dolomitih

Skupina Catinaccio (italijansko ime) ali Rosengarten (nemško) je manj poznana, a ena najlepših skupin v Dolomitih, ki bi si v slovenskem prevodu prosto po Prešernu prislužila ime Rožni vrt. Ne zaman, saj legenda o kralju Laurinu, vladarju škratov, ki so v teh gorah kopali dragulje in dragoceno rudo, pravi, da je imel v preddverju svoje podzemne kristalne palače osupljivo lep vrt mamljivih vonjav. Naključje je hotelo, da je svoje cvetoče kraljestvo zaklel, češ da te lepote niti podnevi niti ponoči ne sme uzreti nobeno oko več. A Laurin je pozabil na jutranji in večerni polmrak, tako da vrhovi Rosengartna rožnato zažarijo v jutranji zarji ali večernem somraku, ko uspe običajnemu smrtniku ujeti košček legende. Marsikateri pisan cvet pa obarva pot med potikanjem po svetu zašiljenih dolomitskih vrhov.

Tritisočak v družbi dvatisočakov

Krono najvišjega vrha skupine Rosengarten nosi Catinaccio di Antermoa/Kesselkogel, ki v višino zbere 3002 metra in kot kakšen dolomitski Uluru vstaja nad okolico. Plečatemu skalnemu mogočnežu delajo družbo triglavi greben Rosengartenspitze (2981 metrov) in fotogenični stolpi Vajolet (2813 metrov). Več kot 2800 metrov zbere še trojica vrhov na dvojezičnem območju: Laurinswand/Croda di Re Laurino (2813 metrov), Tscheiner-Spitze/Cima Sforcella (2810 metrov) in Rotwand/Roda di Vaèl (2806 metrov). Razbrazdane dolomitske vršace prepredajo ferate, oštevilčene, da korak ne ubere napačno pot, na marsikaterem vrhu pa kraljuje križ, ki se – tako kot obiskovalci vrhov – v jasnih dneh opaja z neskončnimi razgledi.