Čokoladna idila sredi Kostarike ...

O vasici Mastatal sem prvič slišala govoriti, ko sem v Panami spoznala Angleža Billyja, ki že deset let živi v Kostariki. Tako navdušeno mi je pripovedoval o čudoviti pokrajini, prikupni vasici in prijaznih prebivalcih, da sem se odločila odzvati njegovemu povabilu in ga obiskati na farmi kakava, kjer živi in pomaga ostarelima lastnikoma. Nikomur poznani Mastatal Ko sem se želela malo bolje seznaniti s tem, kam se pravzaprav odpravljam, sem začudeno ugotovila, da vasice ni praktično na nobenem zemljevidu. Prav tako podatkov o njej nisem našla v priročniku Lonely Planet. Na avtobusni postaji, kjer sem po Billyjevih navodilih iskala pravi avtobus, niso še nikoli slišali za ta kraj. Takrat sem se zavedla, da bo to prav posebna dogodivščina ... Po večurni vožnji skozi čudovito gorato pokrajino in treh menjavah avtobusov, sem končno prispela na cilj.

Mastatal leži visoko v gorah, ob vznožju nacionalnega parka La Cangreja, ki obsega 2500 hektarjev pristne tropske džungle. Pokrajina je tu povsem drugačna od drugih delov države. Palme in pisano cvetje zamenjajo košati listavci, zemlja pa je skoraj ognjeno rdeče barve. Čeprav sem vedela, da je Mastatal majhna vasica, sem šele na licu mesta dojela, kako zelo majcena je v resnici. Šteje le okoli štiristo petdeset prebivalcev, hiše pa so raztresene ob glavni in obenem edini vaški poti.

Farma čokolade La iguana Nastanitev na farmi kakava La iguana chocolate farm je presegla vsa pričakovanja. Prikupna lesena hiška s tremi sobami nudi več udobja kot bi pričakovali od bivanja "sredi ničesar", okolica pa je res veličastna. Celo iz kopalnice, ki ima namesto okna le veliko odprtino brez stekla, je čudovit pogled na dolino. Malo manj prijetno je sicer ob večerih, ko se prebudijo nadležni komarji, paziti pa je treba tudi, da ne pohodiš katere od številnih rjavih žab, ki brezskrbno poskakujejo naokoli.

Lastnika čokoladne farme, Juan Luis in Lidiett, na svoje posestvo celo leto sprejemata prostovoljce, ki jima lahko pomagajo pri pridelavi kakava in izdelavi čokoladnih izdelkov. Poleg čistega kakava v prahu ter čokolade in pralinejev različnih okusov izdelujeta tudi kakavovo maslo ter kakavova mila. Produkte nato prodajata predvsem lokalnim prebivalcem in bližnjim vasem, Billy pa se trudi, da bi vzbudil zanimanje širšega trga tudi v večjih, bolj oddaljenih mestih. Težava pri tem je predvsem način transportiranja, saj je javni prevoz do vasice zelo zamuden in redek, večina prebivalcev pa nima avta. Tako je za zdaj največji dogodek, kjer skušajo spraviti v promet svoje izdelke, vaški sejem, ki ga organizirajo dvakrat mesečno. A besedo sejem je treba jemati z rezervo. Tisto soboto, ko sem Billyju in Juan Luisu pomagala postaviti mizo in razvrstiti izdelke, se je sejma udeležilo le pet drugih razstavljalcev, v celem dopoldnevu pa je prišlo po nakupih ne več kot štirideset ljudi.

Prodali smo en zavojček masla ter nekaj čokoladnih bonbonov. A kljub temu Juan Luisu ni zmanjkalo dobre volje. Zazdelo se mi je, da je cilj sejma bolj druženje z domačini in obiskovalci iz sosednjih vasi kot posel. Ljudje tu so neverjetno prijazni in ljubeznivi in že po nekaj urah kramljanja z njimi se počutiš kot del njihove skupnosti.

Obisk avtohtone vasice Zapaton Eden izmed razstavljalcev na sejmu je bil Gerardo, član avtohtone skupnosti iz sosednje vasi Zapaton, ki šteje nekaj čez tisoč prebivalcev. Povabil nas je, naj ga obiščemo na njegovem domu ter se preizkusimo v pletenju košar. Po ogledu nekaj lokalnih domov, kjer sta me prevzeli domačnost in neverjetna preprostost, da ne rečemo revščina, malih lesenih hišk, nam je Gerardo potrpežljivo kazal, kako iz lesenega trsja spletemo zelo kompaktne košare.

Poleg te spretnosti pa simpatični domačin obvlada še veliko drugih opravil in običajev, ki so jih prakticirali že prvotni prebivalci Kostarike. Med drugim organizira tečaj preživetja v naravi, kjer ljudi poučuje predvsem, kako v naravi poiskati užitne in zdravilne rastline ter iz njih pripraviti okusno hrano oziroma zdravilne napitke. Pravi, da se redki turisti, ki sem zaidejo, zelo zanimajo za tovrstne stvari, medtem ko se domačini sramujejo udeležiti njegove šole preživetja. Nabiranje divje rastočih rastlin po njegovem štejejo za manj vredno, za znak revščine. Kljub temu pa Gerardo upa, da bodo sčasoma spoznali, kako koristno je lahko za življenje znanje, ki ga poseduje, ter kako pomembno je, da starodavni običaji skupnosti ne izumrejo.

Od Gerarda smo se poslovili vsak s svojo lastnoročno spleteno košarico, ravno prav veliko, da sem si v njej shranila pest čokoladnih bonbonov, ki mi jih je Juan Luis podaril na dan mojega odhoda s farme La Iguana. Vse dni obiska sem imela neomejen dostop do njihovih slastnih izdelkov, ki so vedno v izobilju ležali na mizi. Brezplačna čokolada pa še zdaleč ni bila edini razlog, da sem se z veliko težavo poslovila od vasice Mastatal. Billy ni pretiraval, ljudje so tu res izjemno prisrčni in te nemudoma sprejmejo za svojega, kar ti seže globoko v srce.