Tadeja M. Nemanič: Zavestno starševstvo, zavestno partnerstvo

Kaj pravzaprav je imago? Imago je partnerska terapija, v okviru katere se imago imenuje eden od kovčkov iz otroštva. Ti so: nezadovoljene potrebe, preživitvene strategije, izgubljeni jaz in imago. Starši zaradi lastnih ran, ki so jih dobili od svojih staršev, ti pa od svojih in tako dalje, ne morejo zadostiti vsem otrokovim potrebam – na primer potrebi biti sprejet tak, kot si. Zato otroci razvijejo različne preživitvene strategije. Otrok nedostopnih staršev bo morda pogosto sedel tiho ob njih, da bi se z njimi čutil povezanega, drugi otrok pa bo počel nekaj, kar bo starše spravilo iz tira, tudi z namenom, da bi se počutil povezanega. Izgubljeni jaz so sporočila, ki smo jih med otroštvom mnogokrat slišali in jih zato ponotranjili. Fantek, ki je, na primer, velikokrat slišal, da fantki ne jokajo, lahko kot odrasel težko kaže mehkejše dele sebe. Zadnji kovček pa je imago. To so ponotranjene pozitivne in negativne lastnosti naših staršev. Na podlagi našega imaga nezavedno iščemo svojega partnerja z lastnostmi, podobnimi staršem, z namenom, da bi od partnerja dobili tisto, kar od svojih staršev nismo mogli. Da bi končali otroštvo in odrasli.

Zdi se nelogično, da iščemo partnerja, ki bo zadovoljil naše nezadovoljene potrebe in celil rane iz otroštva. Ali tega ne zmoremo sami? Stvari, ki se jih med otroštvom v odnosu s svojimi starši nismo naučili, se težko naučimo sami, ker se večina teh stvari uči in predaja skozi odnos s partnerjem. Ker pa nezavedno izberemo partnerja, podobnega našim staršem, nam tudi on ne bo mogel dati tistega, kar potrebujemo. Šele ko naš partner zavestno skuša spremeniti svoje obrambne mehanizme, da bi zadovoljil naše nezadovoljene potrebe, se zgodita rast in zdravljenje. Partner, ki daje, tako raste, partner, ki prejema, pa celi svoje otroške rane. Vedno pridobita oba. Tako končata otroštvo in odrasteta. Verjamem, da to lahko naredimo tudi sami, vendar se mi zdi, da bi bila pot veliko težja.

Kako na partnerstvo vpliva vsa čustvena, miselna ... prtljaga, ki jo prinesemo iz otroštva? Prtljaga iz otroštva vpliva na vse naše odnose, ne samo na partnerskega. S sabo jo imamo namreč ves čas: ko smo v službi, ko nakupujemo, ko smo doma. Včasih dobim vprašanje, kako vem, kdaj iz mene govori prtljaga. Kadar so naše reakcije preburne – v smislu prevelike ali premajhne intenzivnosti –, je to zaradi prtljage. Recimo, da eden od partnerjev občasno zamudi. Pri nekaterih parih bo drugi partner zaradi tega nejevoljen in bo partnerju to tudi povedal, pri drugih parih pa bo drugi partner vsakokrat "padel čisto ven" ali pa se popolnoma umaknil iz odnosa v svoj svet. V drugem primeru gre najverjetneje za vpliv prtljage iz otroštva.

Zakaj je zavestno partnerstvo tako pomembno? Zakaj prav zavestno partnerstvo vodi v boljše odnose? V zavestnem partnerstvu oba partnerja zavestno usmerjata svojo energijo v odnos, pomagata drug drugemu celiti otroške rane, s tem pa postaja njun odnos celovitejši, bolj živ. Zavestno partnerstvo je proces, katerega glavna točka je dialoškost, torej ostati v dialogu. Partnerja počasi v odnosu postajata varnejša, bolj slišana, odgovornejša, bolj živa in vse to lahko predata naprej svojim otrokom, ki bodo ob takih starših dobili dober vzgled, kako stkati partnerski odnos. Kajti tako, kot to počneta očka in mamica, se pač to dela in to je njihova prtljaga, ki jo bodo odnesli s seboj.

Imago terapija izhaja iz tega, da je partnerstvo samo po sebi neke vrste terapija. So torej samski ljudje prikrajšani za celjenje ran iz otroštva in duhovno rast? Zagotovo ne. Tudi drugi tesni odnosi lahko celijo, vendar se morata temu zavezati oba v odnosu, to pa je običajno laže v partnerskih odnosih. Hkrati obstaja mnogo poti duhovne rasti, spoznavanja sebe in zavestno partnerstvo je le ena od njih.

Za nekatera primitivna ljudstva je znano, da ne poznajo romantične ljubezni, torej ne vstopijo v partnersko zvezo zaradi privlačnosti partnerja po podobi, ki jo nosimo v sebi. Kakšno je partnerstvo brez predhodne romantične ljubezni? Tudi v družbah, kjer partnerja izberejo starši oz. sorodstvo, pride do podobnega pojava, saj starši drugo družino nezavedno izberejo glede na imago, ki ga imajo sami. Pravzaprav ne morejo izbrati zelo drugačnega (glede na imago) partnerja, kot bi ga sami, saj smo s starši povezani ravno prek njega in ta določa tako našo kot morebitno njihovo izbiro. Torej na neki način njihov otrok dobi partnerja, ki ustreza imagu njegove družine.

Imago terapija poteka po točno določenih korakih – jih lahko na kratko opišete? Kako je mogoče, da je na pogled tako preprosta tehnika tako zelo uspešna? Bistvo imago terapije je dialog, ki ima jasno strukturo, jasna pravila. Vsak dialog je sestavljen iz treh stopenj: zrcaljenja, validacije in empatije. Osrednji del dialoga je tema, ki jo partner želi deliti z drugim partnerjem. Ko govori eden, drugi zbrano posluša, ne komentira, ne postavlja podvprašanj. Poslušalec nato ponovi vse, kar je slišal – torej zrcali. S tem se dialog upočasni, poslušalec mora biti pozoren na to, kaj govorec govori, ta pa dobi občutek, da je res slišan. Po koncu zrcaljenja poslušalec naredi validacijo. Pri tem se skuša postaviti v partnerjevo kožo in najti smisel v partnerjevi zgodbi iz njegovega sveta. V tretjem koraku – empatiji – pa poslušalec skuša začutiti, kako se počuti partner – in ne, kako bi se v podobnem položaju počutil sam.

Poglejmo skozi prizmo imaga še na starševstvo. Dejstvo je, da v svoje odnose nosimo vzorce in čustvene rane iz otroštva, zato je gotovo zelo pomembno, kakšni smo kot starši, kakšen odnos imamo s svojimi otroki. V tem pogledu se zdita partnerstvo in starševstvo močno prepletena. Kako je s tem? Partnerstvo in starševstvo sta prepletena veliko globlje, kot se nam zdi. Tako starševstvo kot partnerstvo sta procesa spoznavanja samega sebe. Otroci nam še veliko bolj kot partnerji pokažejo, kje v otroštvu smo se zataknili. Kljub temu pa otroci ne smejo biti tisti, ki bi nam pomagali pri zdravljenju naših ran. Ta vloga pripada našemu partnerju. Partnerstvo je namreč odnos, ki lahko zdravi. Hkrati pa je pot do zdravega starševstva podobna poti do zdravega partnerstva – začne se pri samem sebi. In še ena povezava se mi zdi pomembna. Za otroke je najboljša popotnica, da vidijo starše, kako ravnajo v odnosu drug z drugim in sami s sabo. Na ta način lahko prekinemo tudi vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo.

Kako komentirate dejstvo, da je Slovenija ena od 29 držav na svetu, v katerih je prepovedano telesno kaznovanje lastnih otrok? Vesela sem, da je Slovenija podpisnica konvencije, kar vsekakor kaže na stopnjo demokracije in naravnanosti v širši družbeni strukturi. Se pa odločno premalo govori o drugih oblikah nasilja nad otroki, na primer psihičnega in verbalnega.

Sodobni starši se na vso moč trudijo zadovoljiti otrokove potrebe. Bodo tako vzgojili generacije v otroštvu manj ranjenih otrok, ki bodo lažje vzpostavljali zavestne odnose, ali bomo dobili zgolj bolj razvajene odrasle? Starši velikokrat mešajo želje s potrebami. Potreb je relativno malo, željam pa včasih ni videti konca. Če smo iskreni, veliko pogosteje izpolnjujemo materialne želje kot pa tiste, ki so povezane z našim časom in našo dejavno udeležbo. S tem otrokom sporočamo, da niso vredni našega časa in naše energije. Otroci si tako lastno vrednost merijo s tem, koliko jim starši omogočijo. In v tem primeru odrastejo v odrasle, ki pa so še zelo daleč od odraslosti.

Za konec še, ali so tehnike imaga uspešne tudi v drugih odnosih, kot so prijateljski odnosi, odnosi v službi, morda v politiki? Seveda. Tehnike, ki jih učimo v Imagu, so uporabne tudi v drugih odnosih. Najpomembneje je namreč ostati v dialogu, slišati in videti sogovornika, priznati njegov pogled na svet in ga celo skušati razumeti ...