Šola, v kateri prisotnost ni obvezna

Kakšna šola pa je to, je to sploh šola? V šoli se namreč sedi pri miru, drži urnika in pravil. Otroke mora biti strah in biti morajo pod pritiskom, da se sploh česa naučijo. Svobodna demokratična šola pravila o načinu učenja malce postavlja na glavo.

Njihov koncept je, da se otroci učijo le takrat, ko to sami hočejo, in tisto, kar jih v resnici zanima. Otroci sami izbirajo, kaj bodo počeli, ali je to učenje ali pa igra. Učijo se tiste predmete, ki jih izberejo. Prav tako se skupaj z učitelji na skupnih sestankih odločajo o vodenju šole, zaposlovanju učiteljev ter porabi denarja. Vsak ima en glas, glasovi učencev in učiteljev so enakovredni.

Pogovori o uvajanju takšne vrste šole tudi v Sloveniji − teh je 200 po vsem svetu, najstarejša je šola Summerhill, ustanovljena okrog leta 1930 – so v polnem teku. Če se bodo stvari izšle in če bo zanimanje dovolj veliko, naj bi čez kakšno leto že lahko vpisali prve otroke tudi na slovensko svobodno šolo.

Od branja knjige do ideje o ustanovitvi nove šole Rok Babnik, član Odbora za ustanovitev Svobodne šole v Sloveniji, nam je najprej razložil, kako je ideja prišla v Slovenijo: "Prebral sem knjigo Anthonyja de Mella Zavedanje. V njej poleg marsičesa drugega o smislu življenja opisuje tudi, kako se mu je spremenil pogled na svet, ko je prebral knjigo o šoli Summerhill. Radovednost me je gnala, da sem knjigo prebral tudi sam in se navdušil nad to šolo. Moja žena je učiteljica in je na internetu našla poletni seminar."

"Po obisku seminarja, kjer sva se srečala s predstavniki različnih šol, z učenci, ki obiskujejo to šolo oziroma so jo, naju je navdušila še bolj. To izkušnjo sva prinesla v Slovenijo. Tako se dobro leto sestaja ekipa, katere namen je ustanoviti takšno šolo. V teh mesecih so obiskali pet šol po Evropi, navezali stike. Spomladi smo gostili ravnatelja šole Kapriole iz Freiburga Niklasa Gidiona, ki je pustil zelo močno sporočilno predavanje."

"Veliko je nezadovoljstva, a volje za akcijo ne tako veliko." V Sloveniji imamo že nekaj zasebnih šol, kot so recimo waldorfska ali montessori. Koliko pa je slovenska družba odprta za novo, demokratično šolo? "V Sloveniji je nekaj iniciativ, tako da nismo edini, ki se sprašujemo, kako otroke učiti, jih na prijeten in stimulativen način popeljati do odraslosti. V Sloveniji je ogromno nezadovoljstva staršev kot tudi učiteljev, saj so jim zelo omejili, kaj smejo in česa ne. Veliko je nezadovoljstva, a volje za akcijo ne tako veliko," razloži Babnik.

Na prvi pogled se zdi, da je takšna šola preveč odprta, demokratična, da če ni okvirjev, potem tudi ni volje do učenja. "Teorije je sorazmerno malo, tako da najbolje govorijo rezultati. Učenje se preprosto zgodi. Skozi igro se otroci veliko naučijo. Od kod otroku volja, da se nauči hoditi? Nihče ne ve, njegova vedoželjnost ga žene naprej. Otrok si želi pisati, risati. Poleg želje ima tudi zdravo mero, kako hitro se bo učil."

"Ob popolni odsotnosti pritiska, da se morajo učiti, se v otrocih zbudi naravna motivacija za učenje. Ker se želijo učiti, znanje osvajajo veliko hitreje in z manj napora. Praksa pa je pokazala, da se otroci na takšnih šolah naučijo dovolj, da gredo lahko pozneje na navadne gimnazije ali fakultete. Na takšnih šolah pa se otroci veliko naučijo o sebi in vsak dan znova se morajo sami odločiti, kaj bodo počeli."

Otroci v razredih po interesih in ne po letih V šoli ni obveznega urnika in ni razredov. Otroci pridejo zjutraj v šolo in tam preživijo dan povsem po svojih individualnih potrebah. Delavnice in predavanja nastajajo izključno na željo otrok in mladostnikov, saj imajo na urniku tiste, ki so na glasovanjih dobili največ glasov. V razredu tudi niso razvrščeni po letih, ampak po interesih. Učitelji jih ne nadzorujejo ali usmerjajo, kdaj in katerega predavanja naj se kdo udeleži."

"Kar na prvi pogled deluje kot navajanje na lenobo, neodgovornost in anarhijo, se izkaže za nasprotno: otroci radi postavljajo pravila in se jih tudi držijo. Takšna šola ima veliko pravil, veliko več kot običajne. Vsaka šola ima dolg seznam šolskih pravil, ki so bila vsa izglasovana na skupnih zasedanjih učencev in učiteljev. Učenci pravila stalno dodajajo in spreminjajo."

"Prisotnost pri pouku ni obvezna, če se želiš naučiti matematike, boš pozoren, kdaj je predavanje za matematiko. Ko ima otrok enkrat idejo, kaj bi rad postal, se bo pozanimal, kakšna znanja potrebuje. So ciljno naravnani in na tem delajo."

Otroci sami prevzamejo odgovornost, kam bodo usmeril svoj čas A kljub vsemu takšna šola, kjer vlada svobodna volja, ni lahka šola. "Kajti fino je, če ti nekdo govori, kaj moraš delati. Če pa si postavljen v prazen prostor in se moraš sam odločati, kaj in kdaj boš delal, ni lahka odločitev. Sam namreč prevzameš odgovornost, kam boš usmerjal svoj čas." Zato so v takšnih šolah pomembnejše od pridobljenega znanja naučene veščine: samostojno znajo načrtovati svoj dan, zastavljajo in uresničujejo svoje dolgoročne cilje, spoznajo svoje nadarjenosti, spoštujejo drugačne od sebe, spoznajo koristnost reda v skupnosti in ni jih sram biti takšni, kakršni so. Vešči so timskega dela in pridobivanja podpore vrstnikov za svoje ideje.

A kot je Gidion poudaril na predavanju v Ljubljni, je takšna šola predvsem težava za odrasle, ki dvomijo o tem, ali se bodo njihovi otroci dovolj naučili. "Odrasli jim moramo zaupati, da se radi učijo, če jih le pustimo pri miru, saj so tega vajeni od svojega rojstva naprej. Prisile ne potrebujejo, ženeta jih lastni radovednost in vedoželjnost."