Ločitev za profesionalce

Večina ločitev poteka v petih fazah, pri čemer se začetek ene prekriva s koncem druge, vsaka stopnja pa zahteva novo prilagajanje, osvajanje pravil in stres. Spoznajte jih, da boste vedeli, kaj lahko pričakujete od sebe in drugih.

1. korak: Odločitev Za nekatere je sprejetje odločitve o ločitvi najtežji korak, za druge najbolj logičen, zelo redko pa gre za skupno odločitev. Tisti, ki je začel premišljevati o ločitvi, se bolj ali manj očitno oddalji od partnerja, partnerja ocenjuje in primerja z drugimi, da bi premislil in se odločil, kaj ga pri partnerju tako moti, da ne more ostati z njim. Neredko se temu pridruži iskanje pozornosti pri drugih ljudeh ali celo varanje, zato se zakonski položaj iz dneva v dan poslabšuje. Navadno zakonca drug drugega obtožujeta napak, ki jih pri sebi nista sposobna prepoznati, kar hitro postane pekel na zemlji, pri čemer izjemno trpijo tudi otroci, če so zraven. Seveda je drugače, če ste tisti, ki si ločitve želi, ali tisti, ki ga zakonec zapušča, v obeh primerih pa se morate zavedati, da je vsem veliko lažje, če je odločitev o ločitvi sporazumna. Primeri, ko si vpričo otrok zakonca vsak dan dokazujeta, da nista za skupaj, so neodgovorno dejanje, ki vsem pije kri in daje otrokom povsem napačno sporočilo, kako ravnati, ko se dva razhajata. Na kratko: čeprav odločitev, da se ločite, ni lahka, je ne vlecite v nedogled ali, tako kot se rado zgodi, kar čez celo življenje.

2. korak: Priznanje Zakonski partnerji se navadno zelo dobro poznajo, celo do te mere, da takoj začutijo, kadar se s partnerjem nekaj dogaja, kar pa še vedno ne olajša priznanja, da si eden želi ločitve. Pogosto se namreč zgodi, da partner, ki si želi ločitve, začne dvomiti, zato zavlačuje, si trikrat na dan premisli, medtem ko drugi partner trpi zaradi občutka krivde, dvomi o sebi in se nemalokrat krivi za nastali položaj. Dejstvo je, da sta oba ob svojo vizijo idealnega zakona, zato se bosta morala vsak po svoje (lahko pa kdaj tudi skupaj) spopasti s tem. Sprejemanje in razumevanje ločitve je najtežji in izjemno pomemben del procesa, od katerega je odvisno tudi nadaljevanje odnosa, zato se je treba znati izogibati čerem, ki prežijo na vas. Zelo učinkovita pomoč pri tem so usposobljeni terapevti, ki vas naučijo, da žalost, jezo in bolečino usmerite tako, da se lažje pripravite na naslednji korak – razpad družine.

3. korak: Razpad odnosa/družine Za nekatere je razpad družine, tudi če par nima otrok, pravo olajšanje in prvi znak, da je ločitev dejstvo, drugi prisegajo, da gre za najtežje obdobje, vsekakor pa gre za fazo, v kateri si je treba znova organizirati življenje. Vaš vsakdan se bo spremenil, vaše navade in vloge, ki ste jih do zdaj prevzemali, tudi. Čez noč izgine potreba po tem, da ste nekomu partner, ljubimec in prijatelj, praznino pa je treba čim prej nadomestiti. Tu se pokaže, kako pomembno je, da partnerja osvojita drugi korak – priznanje, kajti šele zdaj se bo pokazalo, kakšna je razlika med dobro in slabo ločitvijo. Pari, ki so se o vsem sposobni dogovarjati, bodo sebi, drugemu partnerju in otrokom prihranili veliko bolečine in stresa, ko bodo postavljali nova pravila druženja, obiskovanja, pa tudi ko si bodo delili skrbništvo, premoženje, lastnino ... Zavedanje, da brez škode ne gre in da je nekaj treba žrtvovati, zato da bo volk sit in koza cela, ni preprosto, je pa neprecenljivo. V nasprotnem primeru, ko partnerja ostajata v sporu, ker se pač ločujeta, življenje za nekdanja zakonca postane neznosna igra nadlegovanja, nagajanja, groženj in izsiljevanj, ki jo nemalokrat spremljajo otroci, posledice pa nosijo za zmeraj.

Prvi trije koraki ločitve – odločitev, priznanje in razpad odnosa – so tudi del čustvenega ločevanja od partnerja, ki lahko traja dolgo. Zdaj je čas za naslednji korak, to je tvorjenje novega odnosa z nekdanjim partnerjem, kar je še posebej zahtevno, kadar so vpleteni otroci. O tem prihodnjič.