Christopher Morris: Od vseh vojn, smrti, politike in laži sem pregorel

Na letošnjem festivalu Slovenia press photo v Ljubljani se eden najboljših fotografov na svetu, ki je prvih dvajset let svoje kariere posvetil poročanju o vojnem dogajanju, predstavlja z Modo. Razstava vključuje izbor fotografij iz modnih editorialov, ki jih je Christopher Morris, ustanovni član agencije za reportažno fotografijo VII, večinoma posnel za italijansko revijo Amica, s katero je zaradi novih uredniških zahtev po fotografijah z nasmejanimi modeli in bolj seksualnim apelom pred kratkim prekinil sodelovanje.

Chris priznava, da kljub uživanju v modnem fotografiranju kdaj pogreša akcijo, vznemirjenje, ki ga prinaša delo na nemirnih območjih. Zdaj ga podoživlja skozi dela svojih fotografskih kolegov. In čeprav se je zaradi velikega tveganja pred leti odločil za umik iz poročanja o vojnem dogajanju, ne more dokončno zatrditi, da se kdaj spet ne bo spet odpravil na kakšno krizno žarišče. Trenutno največ časa posveča delu za revijo Time, kjer pozornost usmerja na ameriške volitve in pariški teden mode, v francoski prestolnici pa ga čaka tudi delo za modna oblikovalca Lady Gaga, za katera bo posnel dva kratka modna filma. S Chrisom sva se srečala v ljubljanskem parku Zvezda.

Kako je potekal izbor modnih fotografij za razstavo Moda in na kaj ste bili pri tem še posebej pozorni? Ker fotografij iz modnega sveta nimam veliko, pravzaprav nisem imel ravno velike izbire. Bi se pa zdaj, ko sem fotografije ob odprtju razstave videl na steni, odločil nekoliko drugače. Predvsem bi odstranil nekaj komercialnih del, ki so bila posneta v studiu. Bolj so mi namreč všeč fotografije, ki delujejo bolj naravno, kakršna je na primer fotografija modela, ki leži na postelji.

Poleg modnih fotografij razstavo spremljajo tudi vaši kratki avtorski modni filmi, ki jih, poleg vizualnega elementa, odlikuje tudi premišljena glasbena podlaga. Sami izberete glasbeno podlago? Kratke filme sem začel delati zase, razen na primer Cavallijev je eden takih, ki sem ga posnel po naročilu. Glasbo izberem sam. Včasih najprej slišim dobro pesem in si nato vizualiziram podobo, včasih pa najprej nekaj posnamem in nato izberem ustrezno pesem. Težim k temu, da izberem pesem, ki nima nobene povezave z videoposnetkom, kar ustvari neko napetost in "ujame" gledalčevo pozornost.

Katero glasbeno zvrst imate najrajši? Sem velik ljubitelj dobre glasbe, trenutno na primer poslušam glasbo iz zgodnjih osemdesetih, všeč so mi Joy Divison, The Cure. Pred kratkim sem odkril skupino Animals & Men. Njihovo glasbo sem vključil v kar nekaj filmov (pesem Oh Death je na primer v videu za Givenchy), sicer pa kdaj posežem tudi po klasični glasbi, nekateri modni filmi pa kličejo po elektronski glasbi.

Preden ste se posvetili modi, ste poročali o vojnem in političnem dogajanju. Kdaj je padla odločitev, da se posvetite modi, in kdo je pri tem pomembno vplival na vašo odločitev? Pri italijanski reviji Amica z urednico fotografije Gaio Tripoli na čelu so videli mojo knjigo Moja Amerika. Všeč jim je bilo, kako sem fotografiral republikance, saj sem se osredotočil tudi na njihovo modo. Na veliko fotografijah sem ljudem odrezal zgornji del glave in na ta način poudaril le usta in oblačila. Pri omenjeni reviji so me vzeli na preizkušnjo. Prva naloga je bila, da v trgovini Ralpha Laurena v New Yorku fotografiram oblačila na lutkah. Kar sem posnel, jim je bilo očitno všeč in počasi so mi zaupali vedno več dela. Dejansko je šlo za triletni proces, a zdaj so na žalost spremenili uredniško politiko, zamenjali urednico fotografije in tako zdaj z njimi ne sodelujem več.

Ker so vaše fotografije, kot ste rekli na odprtju razstave v Mestni hiši, označili za depresivne. Tako, želijo več veselih obrazov, vse skupaj pa mora delovati tudi malo bolj seksualno.

Se vam vaše fotografije zdijo depresivne? Ne maram portretov, na katerih se ljudje smejijo. Ko nekoga fotografiram, ga običajno prosim, naj se ne smeji, drugače je fotografija primerna za v družinski album ali za Facebook.

Ste se kdaj prej dejansko zanimali za modo? Ne, a ljudi sem od nekdaj analiziral tudi z antropološkega vidika. Tudi ko potujem, vedno iščem zanimive ljudi, ne glede na starost. A eno je, kar ljudje nosijo vsak dan, nekaj povsem drugega pa je svet visoke mode.

Ste, ko ste začeli delati v modni industriji, prelistali kakšno modno revijo ali analizirali dela drugih modnih fotografov? Da in to še vedno počnem. V svojem telefonu imam mapo Fashion I like, v katero shranjujem vse modne fotografije, ki jih najdem na internetu in so mi všeč bodisi zaradi kompozicije, svetlobe, modelov, poze. Ne gre za to, da bi želel posnemati delo drugih fotografov, ampak bolj za analizo tega, kako je fotografija ustvarjena.

Kakšno vlogo pri modnem fotografiranju igrajo modeli? Velja pravilo, boljši je model, boljša bo fotografija? Velja. Delal sem tako s profesionalnimi modeli kot nemodeli, igralkami in dober model resnično pomaga, saj zna narediti določen videz, pogled, ki ga od njih zahtevam. Pomembno je tudi, da kot fotograf prevzamem nadzor nad situacijo in modelu dajem napotke. Na primer kdaj želim, da nekdo naredi prestrašen videz, kot da ga nekdo lovi, in dober model bo z mojo pomočjo to zlahka naredil.

Na kakšen način izkušnje iz časov, ko ste poročali o vojni in političnem dogajanju, implementirate v ustvarjanje modnih fotografij? V poštev pridejo le določene kompozicije, sicer pa gre tu za dva popolnoma različna svetova. V modi je vse umetno ustvarjeno, pri vojnem in političnem dogajanju pa želiš ujeti realnost. Če pri zadnjem zamudiš nekoga, ki gre mimo, ga ne moreš prositi, če lahko zadevo še enkrat ponovi, v modi lahko model določeno dejanje ponovi tudi dvajsetkrat.

Bi se strinjali, da pri modnem fotografiranju, kjer je vse do potankosti načrtovano, faktor sreče (v nasprotju z vojnim in političnim fotografiranjem) ne igra velike vloge? To je res, a pri vojnem in političnem fotografiranju veliko vlogo pri tem, da posnameš osupljivo fotografijo, igrajo tudi izkušnje, pa to, kako se boš postavil, kako se pripraviš na vse skupaj in kako dobro obvladuješ svojo opremo, saj se vse skupaj odvija zelo hitro. Mnogo fotografom ne uspe posneti dobre fotografije zaradi tehničnih težav, zato svetujem mladim fotografom, ki se odpravljajo na krizna območja, naj dobro poznajo svojo fotografsko opremo, da bodo, ko se bo nekaj zgodilo, lahko hitro odreagirali in posneli dobro fotografijo. Modno fotografiranje je res nekaj čisto drugega, a si tudi tu kdaj deležen kakšnega "srečnega trenutka".

Ste kdaj razmišljali o tem, da ste s svojim delom nekoč opozarjali na krizna območja, zdaj pa delate v industriji, ki počne ravno obratno, torej preusmerja pozornost ljudi od perečih problemov? V tem delu zdaj uživam, saj sem od vseh vojn, smrti, politike in laži pregorel. Gre za osebno odločitev, da želim v zadnjem obdobju svojega življenja uživati v lepoti modelov in oblek. To delo je kot češnja na vrhu smetane, v katerem neizmerno uživam. Zavedam se, da s tem delom ne pripomorem k boljši družbi, a ob tem ne čutim slabe vesti, saj sem v svoji karieri doživel veliko stvari in se mi nekako zdi, da sem do tega upravičen.