"Za Ruse je Putin car"

Prihod ukrajinskega pisatelja ruskega rodu Andreja Kurkova je povezan s prevodom njegovega Majdanskega dnevnika v slovenščino. Pisatelj, ki sicer piše v ruščini, svoj vsakdan v obliki dnevnika popisuje že od 15. leta, a njegovo dokumentiranje sočasja v Ukrajini je leta 2013 dobilo še izrazitejše politične razsežnosti.

"In tako sem se zopet znašel, potem ko me je še enkrat potegnilo v središče 'vrtinca zgodovine', v vlogi pričevalca dramatičnih dogodkov, do katerih je prišlo novembra 2013 v Ukrajini, dogodkov, ki jim še ni videti konca. Ne vem, kaj bo z državo. Ni mi jasno, kaj nas čaka, mojo družino in mene. Le upam, da se bo vse najbolje izšlo. /…/ V tem času gre življenje dalje, niti enkrat se ni ustavilo. In to življenje beležim skoraj vsak dan, da vam ga danes lahko poskusim podrobno opisati. Življenje v času revolucije, življenje v pričakovanju vonje. Vonje, ki se zdi zdaj, ko pišem te vrstice, grozovito blizu, bliže kot kdajkoli," je Kurkov zapisal novembra pred dvema letoma v svoj objavljen in večkrat prevajani dnevnik, ki zajema ukrajinske dogodke med letoma 2013 in 2014.

V njem tako predstavlja politične ukrajinske dogodke iz zadnjih let, v državi opazuje prevrat iz miru v prostor vojne, v vse to pa vpleta vsakdanje dogodke, povezane z njim in njegovo družino. Majdanski dnevnik "ni knjiga o revoluciji, temveč tudi o nasprotnikih revolucije, vsakodnevnih ljudeh", je na pogovoru v ljubljanski Kavarni Union, ki ga je ob 47. mednarodnem srečanju pisateljev organiziral slovenski PEN, dejal Kurkov. Zanj ni prvič, da bralcem predstavlja ukrajinsko resničnost, njeno zgodovino, pa tudi razlike med Rusijo in Ukrajino, saj se je teh tem temeljito lotil tudi že v svojih predhodnih esejih.

"Za Ruse je Putin car" Na vprašanje temeljnih razlik med ruskim in ukrajinskim vzdušjem je na pogovornem večeru, ki ga je z morebitnim (zdajšnji je John Ralston Saul), naslednikom aktualnega predsednika mednarodnega PEN vodil Edvard Kovač, Kurkov odgovoril z naslednjimi mislimi:

"Rusi so zelo kolektivno naravnani, hitro se politično angažirajo. Navajeni so na monarhijo, tudi voditelji komunistične partije so bili voditelji do smrti, z izjemo Hruščova. Tako so bili tudi komunistični voditelji na neki način monarhi. Prav to pa je dosegel tudi Putin, ki bo verjetno na oblasti do svoje smrti. Rusi ga obožujejo, imajo ga za svojega monarha, carja. V mislih Rusov pa v veliki meri obstaja enaka podoba Rusije. In to je velika Rusija z zanimivo zgodovino in kulturo."

Ukrajina je povezana z zgodovino anarhije, je nadaljeval ukrajinski pisatelj ruskega rodu. "Misel Ukrajincev, pri tem ne gre nujno le za etnične Ukrajince, temveč te, ki tam živijo, je individualistična. Vsak ima drugačno podobo Ukrajine. Dogaja se podobno kot v času ruske državljanske vojne med letoma 1918 in 1922, ko je obstajalo veliko anarhističnih republik, ki so si želele neodvisnosti."

In še: "Ukrajinci ljubijo volitve. Po vsaki izvolitvi novega predsednika ga že tri ure po nastopu nove funkcije, in to tudi tisti, ki so ga volili, že kritizirajo, zakaj se ni še nič spremenilo."

Smisel absurda izvira iz časa Sovjetske zveze Njegova družbena navzočnost je v Ukrajini postala najbolj vidna prav ob dogodkih na Trgu Majdan, ko o teh ni le pisal dnevnika, temveč obveščal tudi medijske hiše po Evropi. Vlogo dopisnika je v svojem življenju tako prevzel že za londonska Guardian in BBC, pariška Libération in Le Monde ter nemške Die Welt, Die Zeit in Süddeutsche Zeitung.

Skozi svoje delo se je tako pokazal kot ustvarjalen pisatelj in kot družbeni analitik, katerega literarna dela so prevedena v 37 jezikov. Med njegovimi najbolj znanimi so Piknik na ledu (preveden tudi v slovenščino, MK 2006), Bickfordov svet, Najljubša pesem svetovljana, Dobri angel smrti, Polžji zakon, Zadnja predsednikova ljubezen in Pokojnikov prijatelj.

Pisatelj, ki govori 11 jezikov ter ga odlikujeta radoživi duh in duhovitost, v svoje romane vnaša veliko ironije in domišljije. V svojih delih je združil "tradicionalno rusko in ukrajinsko književnost s sodobnimi literarnimi tokovi. Tako je naredil zanimiv spoj med ruskim klasičnim realizmom in modernim absurdom, ki ga je povezal z razkritjem nesmisla znotraj posovjetske Rusije in Ukrajine," je o njegovih literarnih veščinah zapisal Edvard Kovač.

Sam pisatelj pa pravi, da prav ljubezen do absurda izvira iz njegovega otroštva, iz časa komunizma Sovjetske zveze. Dodaja, da pa seveda "ni lahko biti pisec absurda, če živiš v normalni državi".

Proza je bolj zdrava, saj pesniki več pijejo Andrej Kurkov se je leta 1961 rodil v majhnem kraju Budogošč pri Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, kjer je preživljal svoja prva leta otroštva. Zaradi političnih razmer v državi se je nato njegova družina preselila v Ukrajino, ki jo je izpod nacizma leta 1943 osvobajal tudi njegov ded.

V Kijevu je nato študiral jezike in postal prevajalec japonščine, čeprav je začel pisati že kot otrok, pri šestih letih. S to podrobnostjo, da se je pri 25 letih nehal pisati poezijo.

"Ugotovil sem, da pesniki več pijejo, zato sem se raje odločil za prozo," je navedel zdravstveni razlog za pisateljevanje. Čeprav se je za ta poklic navdušil že veliko prej, pri rosnih treh letih, ko mu je nekdo povedal, da sovjetski pisatelji ne hodijo v službo, ampak so doma. A kot pravi, mu, čeprav je izbral poklic pisatelja, to ni uspelo, saj je postal "ukrajinski pisatelj". Sam se ima danes namreč za Ukrajinca, ne Rusa.

Zapor je dvojno zaprta družba V svojih zgodnjih dvajsetih letih, pri 24 letih, je služil vojaški rok kot paznik v zaporu v Odesi v Ukrajini. Tam je začel nabirati absurdnosti življenja. "Bilo je veliko žalostnih in dramatičnih situacij, ki so me opredelile."

"Zapor je zanimiv, ker je dvojno zaprta družba. Zaporniki predstavljajo en krog, pazniki drugega. Zanimivo je bilo opazovati hierarhijo med zaporniki, med katerimi je bilo 95 odstotkov muslimanov. Valuta v zaporu pa je bil čaj, ki je bil sicer prepovedan, in ne denar."

Pesništvo namesto prodaje drog V zaporu je začel pisati tudi otroško literaturo, skupno je napisal sedem knjig za otroke. "Če smo omejeni v prostoru, želimo pobegniti v domišljijo, zato veliko zapornikov začne pisati poezijo, ki je sicer lahko zelo naivna … Pa vendar. Sam sem začel tam pisati otroško prozo. Ta je zame prestavljala premik, pa čeprav ne fizičnega."

Pisatelj je v vlogi paznika od zapornikov velikokrat prejel zvezke s prošnjo, da oceni literarno vrednost v njih zapisanega. Spomni se, kako ga je eden od nekdanjih preprodajalcev drog, ko je v zaporu začel pisati poezijo, spraševal, ali je mogoče s pesništvom zaslužiti toliko kot s prodajo drog.

Napisal je tudi drame in posnel filme Kurkov je poleg navedenega napisal tudi že nekaj dram, po svojih scenarijih pa posnel tudi 20 filmov. Od leta 2011 je tudi podpredsednik ukrajinskega centra PEN, nekaj let pa je bil tudi član Odbora za državni književni program Ukrajinska knjiga.