"Uživam v masi zvoka v orkestru"

Pija je trdno odločena, da na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani diplomira še pred poletjem in tako sklene svoj izobraževalni krog, ki jo vodi po vsej Evropi. Septembra lani je kot edina Slovenka postala članica Evropskega mladinskega pihalnega orkestra. "Ta projekt poteka vsaki dve leti. Na podlagi prijav in avdicij izberejo posameznike, ki zastopajo svojo državo. Res sem bila srečna, saj sem bila edina izbrana Slovenka, kar je bil izjemen občutek. Po eni strani te je sicer strah, ker nikogar ne poznaš, po drugi strani pa veš, da boš dobil veliko novih prijateljev. V začetku septembra smo imeli na Portugalskem en teden vaj po devet ur dnevno, kar je bilo zelo naporno, ampak se je izplačalo zaradi dveh čudovitih koncertov na koncu," se radoživo spominja Hočevarjeva, ki je igrala na mestu prve in druge flavte.

Neizmerno jo je navdušil tudi dirigent Evropskega mladinskega pihalnega orkestra Jan Cober: "Kaj bi rekla za njega? Utrgan tip. Ta možak ima ogromno energije, norec je, v pozitivnem smislu, na odru da vse od sebe, prepričljiv je, vse mu je jasno. Enkrat sem imela preblisk, da bi šla kar k njemu študirat dirigiranje!"

"Ne počutim se kot flavtistka" S prestopom v dirigentske vode Pija ne bi prav nič presenetila. Na njenem glasbenoizobraževalnem jedilniku se je namreč znašlo že marsikaj. Začela je igrati klavir, pa klavirsko harmoniko in obiskovala ure solopetja, a flavta je zmagala. "Tu sem se počutila najbolj domače, ker sem imela največ izobrazbe, šest razredov nižje glasbene šole, zato sem se na akademiji odločila za flavto. Če bi imela več znanja iz harmonike, bi šla zagotovo na akademijo, ki pa je po pripovedovanju kolegov v tujini zelo težka," razlaga nadarjena flavtistka, ki je prepričana, da izbira glasbila ne odraža glasbenikovega značaja: "Pri meni vem, da ga ne! Ker se ne počutim kot flavtistka. Po resnici povedano, rada igram flavto, ne morem pa reči, da je to edino glasbilo v mojem glasbenem svetu. Tudi brez flavte bi preživela in si našla kaj drugega."

V orkestrskih akademijah na Nizozemskem in v Belgiji V preteklem letu jo je bilo mogoče slišati v kopici glasbenih sestavov v Sloveniji in po Evropi. Kot študentka je pomagala igrati v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in se na akademiji kalila s pihalnim kvintetom Noobsayswhat, s katerim se letos goreče pripravljajo na tekmovanja. Zagon ji daje igranje v domačem Pihalnem orkestru Občine Šentjernej, s katerim so lani slavili zmago na državnem tekmovanju na Vrhniki. Kot spremljevalna glasbenica priložnostno pomaga v Folklorni skupini Tine Rožanc, kjer si lahko obetajo tudi vrnitev Pije plesalke, takoj ko se bo njen dan podaljšal za nekaj ur.

"Lani sem bila sprejeta tudi v obe orkestrski akademiji, česar res nisem pričakovala, bila sem kar malce šokirana, ko mi je uspelo," nadaljuje mlada dolenjska glasbenica, ki jo je po septembrskem koncertiranju z Evropskim mladinskim pihalnim orkestrom na Portugalskem pot vodila na Nizozemsko, kjer je bila sprejeta na konservatorij v Utrechtu v razred profesorja Alda Baertna, za nameček pa tudi v orkestrsko akademijo v Antwerpnu v Belgiji, kjer je pod taktirko svetovno znanega dirigenta Eda de Waarta nekaj tednov koncertirala in igrala na mestu prve flavte. To nizozemsko-belgijsko izobraževanje "poteka bolj kot vaja za orkester, v katerem te postavijo na položaj, dobiš določene dele, ki jih moraš naštudirati, najprej sam, nato s profesorji in nato s svojimi 'štim' kolegi, kot jih imenujemo. Ko že znaš, se postavi orkester, začnejo se vaje z dirigentom in sledijo koncerti. Poleg tega imaš individualne lekcije s profesorjem, tako da imaš v bistvu dvakratno lekcijo."

Slovenski projekti so bili med njeno štirimesečno odsotnostjo začasno na stranskem tiru, zdaj pa poskuša kombinirati vse, kolikor ji le uspeva. Ker želi več časa posvetiti kvintetu na akademiji, je odpovedala projekt v Belgiji, dogovarja pa se tudi za glasbene ure v Londonu. Ker je postala članica orkestrske akademije v Osojah na avstrijskem Koroškem, jo februarja že čaka prvi mednarodni projekt pri severnih sosedih in celoletno koncertiranje, predvsem v Avstriji. Beseda dolgčas v njenem življenju res nima prostora, ob glasbi pa si vzame čas še za rekreacijo, prijatelje in stvari, ki jo sproščajo in spravljajo v dobro voljo. "In za spanje, itak! Mislim, da imamo glasbeniki zelo radi posteljo," se od srca nasmeji in pripomni, da je na dan najinega pogovora zjutraj preslišala budilko, ki navsezadnje ni zvonila ob nemogoči jutranji uri.

"Bistveno je uživanje v igranju" Dober spanec je torej mala skrivnost velike glasbene mojstrice, ki kot za stavo pobira glasbena odličja – samostojno in v glasbenih sestavih: "Samostojni nastopi so dobri, saj delaš na sebi in se ne posvečaš le orkestrski literaturi, načeloma pa bolj uživam v tej masi zvoka." Lani je drugi nagradi na mednarodnem tekmovanju Giovani Musicisti – Città di Treviso v Italiji dodala zlato priznanje samostojno v svoji starostni kategoriji in srebrno priznanje s pihalnim kvintetom Noobsayswhat na slovenskem tekmovanju UPOL-ova svirél, za češnjo na vrhu smetane pa še zlato s šentjernejskim pihalnim orkestrom. "Nastopi z vsakim sestavom so drugačno doživetje, a kot nepozabnega bi izpostavila zadnje tekmovanje z domačim šentjernejskim orkestrom. Vse mi je bilo dobro igrati, imeli smo dober program, dvorana je bila dobra, prav tako odziv odra že med ogrevanjem. In ko dobiš odziv od orkestra in vidiš, da vsi igrajo z užitkom … Ravno uživanje v igranju je zame bistveno. Na tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov pred dvema letoma sem dobila tretjo nagrado; takrat sem igrala res težak koncert, in čeprav sem vedela, da sem naredila napako, sem nadaljevala in neizmerno uživala v igranju, kar sta opazila tudi občinstvo in komisija."

Lahko bi rekli, da od tod izvira tudi glasbena modrost, ki jo kot nekakšna mantra spremlja na uspešni glasbeni poti: "Napačna nota s pravim občutkom je boljša kot prava nota z napačnim občutkom." Bo že držalo! Kakšno napačno noto morda povzroči ravno trema, tudi Pijina stalna sopotnica. "Če ne bi imela treme, bi bilo zelo čudno. Imam jo vsak dan, že pred vsako uro s profesorjem, ker od sebe načeloma vedno pričakuješ preveč in hočeš to pokazati, če pa se kje zalomi … Trema ima pozitivne in negativne učinke, če je nimaš, mogoče ne uživaš toliko, kot bi lahko," razlaga Hočevarjeva, ki prisega na "čim bolj z energijo nabit orkestrski program z muzikalnimi frazami in orkestraše, ki niso leseni". S svojo neusahljivo energijo tako vedno išče nove izzive in se pušča presenečati: "Ne vem, kaj me čaka, ker si vsako leto samo želim, naj bo čim bolj razgibano – in lansko je res bilo. Vse možnosti puščam odprte – mogoče bom v Sloveniji, mogoče v tujini, mogoče oboje. Imam projekte v tujini in lahko se zgodi, da me kaj spelje na stranpota …"