Urbana joga: arhitektura kot podaljšek človeka

Anja Humljan je diplomirana arhitektka in oblikovalka, ki jo je pot že med študijem vodila na tuje. Na Danskem je študirala digitalno oblikovanje, v Avstraliji pa fotografijo, zvok in video, delala je v arhitekturnem biroju Ecosistema Urbano v Madridu. Zanima jo potencial prostora, kot eno od metod analize in dokumentacije tega pa je razvila Urbano jogo. Projekt je podprla z zanimivimi fotografijami, na katerih se s telesom vpenja v arhitekturne elemente svetovnih metropol.

Kaj je Urbana joga, kako bi jo razložili nekomu, ki si morda še ni ogledal fotografij vašega projekta? Urbana joga je nova metoda za analizo potenciala prostora, predvsem subjektivnega vidika prostora, kamor spadajo vonj, zvok, okus, zgodbe, spomini, atmosfera, minevanje časa in gibanje. Vonj na primer, je ena od zaznav, ki najbolj sproža spomine. Kako doživljamo neki prostor, je zelo odvisno od tega, kakšne spomine nam prikliče.

V arhitekturi se večinoma ukvarjamo z geometrijskim, izmerljivim vidikom prostora. V prostoru pa je še veliko več – poleg objektivne ga definira še subjektivna interpretacija. Do objektivne podobe stvarnosti namreč pridemo le prek primerjave različnih subjektivnih podob. Urbana joga tako opozarja na pomembnost človeka, bitja v arhitekturi. Pomembni smo kot celovita bitja.

Lahko to opišete bolj konkretno? Kako kot bitja dojemamo arhitekturo? Če hodimo po tleh, ki so iz lesa, ali pa tistih, ki so iz kamna, bo naš korak drugače odmeval. Zvok bo drugačen in prostor bomo dojemali drugače. Lesen pod bo deloval bolj domačno, saj je njegov zvok zamolkel, če pa so zvoki visoki, smo nekako ves čas na preži. Če želimo torej oblikovati domačen prostor, bomo raje izbrali les, saj se želimo doma predvsem sprostiti.

Kako pa je to povezano z jogo? Na fotografijah elemente mestne arhitekture uporabljate kot nekakšno orodje. Fotografije Urbane joge na neposreden način kažejo na to, da sem človek in sem kot taka zelo pomembna za arhitekturo, ta pa je samo podaljšek mene. Človek je središče zaznavanja, doživljanja in interpretiranja sveta. Zato se razpnem, iščem prostore, kjer se lahko v arhitekturo vključim.

Ravno zato sem začela projekt Urbane joge – serijo fotografij, prek katerih to kompleksno teorijo predstavim na privlačen način, da jo lahko razume prav vsak, tudi tisti, ki se ne ukvarjajo z arhitekturno stroko. Prav s temi želim vzpostaviti dialog, saj se pri naročniku oz. uporabniku, kar smo pravzaprav mi vsi, začne in konča krog oblikovanja in interpretacije arhitekture – našega življenjskega prostora. Pri arhitekturi gre za uspešno uravnotežanje vseh mogočih sil – tako objektivnih kot subjektivnih, kar je sicer značilno za jogijske tehnike. Od tod v imenu joga.

Z jogo se ukvarjate že več let. Bi o prostoru razmišljali enako, če se ne bi? Ne. Joga je ena od filozofij, ved, smeri, ki v realnem življenju precej dobro prepleta subjektivnost in objektivnost, zavestno in podzavestno. Prek joge se naučimo prepoznavati globlje vzorce o sebi in svoji okolici. Če želimo biti srečni in uspešni, moramo znati živeti v skladu s samim seboj in s svojo okolico.

Subjektivni in objektivni vidik prostora sta nekaj takega kot podzavest in zavest. Imamo nekaj, kar lahko jasno določimo, in nekaj, v kar se moramo malo poglobiti, da to dojamemo. Od tu v projektu ime joga. Ne zaradi poz, saj poze na fotografijah niso povezane z jogo.

Ker pa že 12 let učim jogo, sem morda bolj zavestno začela razmišljati o tem. Zaradi teh izkušenj si težko predstavljam celovito interakcijo s prostorom, ki bi temeljila izključno na zavednih in razumskih procesih. Ne smemo pogledati le načrta, prostor moramo začutiti, dražljaje interpretirati in ozavestiti.

Pa morda te fotografije in joga v imenu ljudi ne zavedejo, da si jih razlagajo kot neko novo obliko vadbe, kako recimo mestne elemente vključiti v svojo vadbo? Saj si jih. A gre za moment, ki nas zbliža. Jogo pozna veliko ljudi, zato jih pritegne. Jaz pa jim nato razložim, za kaj gre. Zanimivo je, da ljudje takoj dojamejo koncept in ne vztrajajo pri domnevi, da gre za vadbo, pač pa začnejo o arhitekturi in urbanem prostoru intenzivnjeje razmišljati, se mu prepuščati in mi o svojih novih spoznanjih pozneje tudi poročajo.

Fotografije so nastale v New Yorku, Madridu in Parizu. Veliko časa ste preživeli v tujini, študirali ste na Danskem, v Avstraliji. Se vam zdi, da bi vas tudi Ljubljana pripravila do takega razmišljanja? Ne, me pa Ljubljana vedno znova pripravi do tega, da iščem nove možnosti, raziskujem nove dežele. Zagotovo me je življenje v različnih deželah in na celinah zelo definiralo. Vsaka država ima svoje značilnosti, ki sem jih najprej začela spoznavati prek šolskega sistema.

Med študijem in med delom v različnih državah sem morala biti fleksibilna, takšna pa sem tudi v arhitekturi. Ko razmišljam o njej, lahko razmišljanje vodim na različnih frontah. Sem pristaš interdisciplinarnosti, tega, da se novo vedenje iz drugih področij vklaplja v arhitekturo.

In kako vsa ta spoznanja povsem konkretno uporabljate pri svojem arhitekturnem delu? Pri tem je subjektivni vidik zelo pomemben. Prostor so tudi zgodbe. Ko prideš v neki prostor, je zelo pomembno, da se ti zgodbe že same odvijajo, ko se po njem giblješ.

Recimo, da smo v industrijski hali, kjer šivilje druga za drugo sedijo za delovnimi mizami. Vsaka ima nad svojo mizico točkovno osvetlitev, zato bom, ko se sprehodim mimo, videla, opazila vsako od njih. Pri eni bom videla, da se je ravnokar zbodla s šivanko, druga si je ravno obrisala pot s čela … vsaka mi bo dala svojo zgodbo. Če pa bi bila osvetlitev linijska, bi vse šivilje dojemala kot celoto, ne kot posameznice. To je zgodba, ki ti jo lahko prostor pove. Kot arhitekt lahko samo z osvetlitvijo dosežeš veliko. Si kot režiser.

Sediva v Poligonu, kjer pripravljate serijo delavnic na podlagi svojih postavk. Serija delavnic bo temeljila na analizi subjektivnega vidika prostora. Če želiš recimo oblikovati prostor za coworking, kakršen je Poligon, kjer trenutno delam, je to specifičen prostor, pri katerem mora sodelovati celotna skupnost, saj je narejen za to skupino ljudi. Spoznati moraš, kdo so ti ljudje, kako se gibljejo, kako razmišljajo. Na delavnicah se bodo uporabniki prostora spoznavali s prostorom na neki drugačen način. Na osnovi njihovega odziva bomo dobili informacije o prostoru in njegovih uporabnikih ter prostor opremili glede na te informacije.

Če se vrneva k fotografijam. Kako ste med snemanjem občutili razlike med mesti, v arhitekturi, v utripu, med ljudmi? Največ informacij o mestu dobim med procesom nastajanja fotografij. Informacij o tem, kako se ljudje gibljejo skozi prostor in kakšne interakcije imajo med seboj, kakšne so njihove zgodbe ter kako reagirajo na nekoga, ki počne nekaj nenavadnega, je tujek. V tem primeru sem to jaz. Poleg tega, da sem lahko opazovala promet in tok pešcev, sem dobila tudi vpogled v meščane. V New Yorku so me vsi hoteli fotografirati, zanje je bil to spektakel. V Madridu nisem požela toliko pozornosti. V Parizu mimoidoči sploh niso reagirali.

In v katera mesta se še želite podati z urbano jogo? Prvi cikel vsebuje New York City, Madrid in Pariz, končal se bo s Tokiem in Ljubljano. To so mesta, ki so me začela definirati kot raziskovalko znotraj področja arhitekture, oblikovala so Urbano jogo in platformo Potencial prostora, znotraj katere delujem. Ljubljana ima vlogo baze, kraja, od koder izhajam.

Pokrajina danes ni več idiličen kraj, kot smo jo dojemali nekoč, z zelenimi pašniki in Alpami v ozadju. Kako dojemamo pokrajino, je odvisno od medija, ki prevladuje v določenem času. Ko se je pred stoletjem začela izoblikovati definicija pokrajine, je prevladoval medij slikarstva. Danes prevladuje gibljiva slika, zato pokrajino dojemamo drugače. Gibljemo se hitreje. Prihajajo nove oblike pokrajine, kakršna je tudi urbana pokrajina. Sem spadajo tudi opuščena letališča, rudniki, ostaline neke infrastrukture, industrije.

Nastaja tudi knjiga o Urbani jogi. Kakšna bo, zgolj teoretična ali bo prišla prav tudi običajnim ljudem? Knjiga bo kombinacija teorije in prakse. V njej bom spregovorila o svoji raziskovalni platformi, ki jo imenujem Potencial prostora, ter primarno o Urbani jogi. Poudarek bo na predstavitvi serij fotografij – New York, Pariz, Madrid, Tokio in Ljubljana. Serije bodo predstavljene kronološko, spremljali pa jih bodo moji komentarji o razvoju arhitekturnega eksperimenta. Sledila bo sinteza, kako se je metoda razvijala skozi različna mesta, kako sem jo mestom prilagajala.

Želim podati iztočnice, možne smeri, kako lahko vsak najde način, da se seznani in zbliža s subjektivnim vidikom prostora in vzpostavi interakcijo med sabo in prostorom. Cilj Urbane joge je, da ljudje začnejo o arhitekturi in urbanem prostoru intenzivnjeje razmišljati, ga interpretirati, se mu prepuščati in mi o svojih novih spoznanjih kasneje poročati. Gre za prostorsko vzgojo, za vzpostavljanje dialoga med uporabnikom, kamor spada tudi arhitekt, in urbano krajino.