Ponedeljek,
12. 3. 2012,
9.10

Osveženo pred

7 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 12. 3. 2012, 9.10

7 let, 3 mesece

Sirija postaja nova Srebrenica

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Matic Zorman, 25-letni fotograf iz Cerkelj na Gorenjskem, je na letošnjem natečaju dokumentarne in reportažne fotografije Slovenia Press Photo z reportažo iz Gaze osvojil nagrado za reportažo leta.

Matic Zorman je svobodni fotograf in sodelavec časnika Gorenjski glas. Fotografijo je vzljubil že kot dijak srednje grafične šole, na račun svojih fotografskih unikatov pa je začel služiti z objavami na različnih spletnih portalih. Mladenič, ki izstopa tudi zaradi svojih barvitih pričesk in ki, tudi če bi hotel, svoje gorenjske "šprehunge" ne more prikriti, pretiranih hvalnic na svoj račun ne mara. A hočeš nočeš jim je na podelitvi nagrad SPP v Cankarjevem domu pred tednom dni moral prisluhniti. Član ocenjevalne žirije Emilio Morenatti, fotograf agencije Associated Press, je v obrazložitvi priznanj med drugim dejal, da je kljub začetemu skepticizmu do izbora tematike Zormanove reportaže moral priznati, da njegovi motivi iz Gaze izstopajo iz množice, saj na pristen in odprt način zajemajo kruto realnost tamkajšnjega položaja.

Do zgodb iz Gaze prek otrok v Soči Do zgodb in podob iz Gaze se je Zorman, čigar vzornik je irski fotograf Andrew McConnell, s katerim je imel priložnost delati v Egiptu in Gazi, dokopal prek palestinskih otrok, ki jih je spremljal med rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča. "S temi otroci smo vzpostavili neko posebno vez. Ni šlo zgolj za službo, temveč za precej več," je dan po proslavitvi fotografske nagrade za naš medij pripovedoval Matic Zorman. "V Soči sem spoznal tudi Džabarja al Masrija, enega od spremljevalcev palestinskih otrok v Ljubljani in uslužbenec ITF-a v Gazi, ki je skrbel za prevod naših pogovorov in naju z Erikom Valenčičem, novinarjem Mladine in Radia Študent, povabil v Gazo. Njegova družina je tako postala dobesedno moja druga družina, Palestinci na splošno pa so se izkazali kot izredno gostoljuben narod. Arabsko-izraelske konflikte sem sicer poznal, a moja predstave so bile kljub temu precej nejasne. Najbolj me je presenetila toplina, poletje v srcih ljudi, največji vtis pa je name naredil kontrast. Natrpanost in pomanjkanje v begunskih centrih na eni strani in dobrota ljudi na drugi strani."

Čeprav je Matic Zorman Gazo obiskal že večkrat, pa njegova reportaža iz begunskega centra Jabalyja, kjer na 1400 kvadratnih metrih živi 108 tisoč ljudi, ostaja nedokončana, tako kot nedokončano ostaja vprašanje beguncev iz Gaze. "Moja reportaža je le ena od milijon zgodb, večina jih žal ostane spregledanih."

V Sloveniji se stepemo zaradi "lavorjev" Po obiskih Gaze je Zorman precej korenito spremenil svoj pogled na svet. "V Gazi sem imel občutek, da se ljudje ne obremenjujejo z banalnimi zadevami, v Sloveniji pa se dogaja, da se ob odprtju trgovskega centra ljudje stepejo zaradi 'običnih lavorjev'. To ni normalno!"

Vprašanje, zakaj ima Saška Lendero nov "reklc", pomembnejše od dogajanja po svetu Ugotavlja, da smo Slovenci preveč brezbrižni do dogajanja po svetu. Skorajda otopeli. "Za mnoge ljudi so te zgodbe priložnost, da svetu sporočijo, kaj se jim dogaja, a kaj ko zanje ni pravega zanimanja. Tudi moja reportaža o beguncih, razen v Mladini in Gorenjskem glasu, ni bila objavljen nikjer. Po različnih žariščih dnevno umira na stotine ljudi, pa nas to ne zanima, a morali bi se zavedati, da so prav ti dogodki z nami povezani mnogo bolj, kot pa se pravzaprav zavedamo. Žal ljudi bolj kot dogajanje po svetu zanima, zakaj ima Saška Lendero nov 'reklc', in to ni prav."

Od aktualnih žarišč bi ga vsekakor zanimalo tudi dokumentiranje dogajanja v Siriji, a se zaveda, da so varnostni vložki tam precej večji kot v Gazi. "V Siriji dejansko prihaja do streljanja na ulicah. Sirija postaja nova Srebrenica."

Potrebno je veliko časa, obiskov, druženja in še več pokajenih cigaret Ko je na terenu, o pasteh nevarnostih ne razmišlja. "Bolj ko razmišljaš, bolj imaš okupirano glavo in težje delaš." Strinja pa se, da to ni najbolj modro. Poskuša biti čim bolj neopazen, pravi, da bi se včasih najraje prelevil v duha. "Lahko se oblečeš kot domačini, a zaradi fotoaparata in drugačnega videza žal še vedno izstopaš." S subjektom fotografije se trudi vzpostaviti nek oseben odnos, šele takrat ga spustijo k sebi in šele ko spregledajo malenkostni podatek, da je pravzaprav tujec, se pravo delo lahko začne. "Za osebne zgodbe je potrebno veliko časa, obiskov, druženja in še več pokajenih cigaret," pravi Matic Zorman, ki se raje kot zakoličenemu urniku in načrtom prepušča toku. "Sem bolj v stilu 'go with the flow'," pravi. Želi si potovati po svetu, dokumentirati zgodbe ljudi in jih v v prihodnosti prodajati fotografskim agencijam. "Potrebujem le nahrbtnik, hrano in pijačo in to je zame dovolj!"