Resnica o Los Angelesu

Umetnika Alenka Pirman in Marko Peljhan sta se pred leti, vsak na svojem koncu sveta, on v losangeleškem antikvariatu, ona v ljubljanski knjižnici, znašla pred svežnjem knjig in knjižic Slovenca Luisa Adamiča, pisatelja in zapisovalca, ki je imel, kot je rad zapisal, dve domovini, Ameriko in Jugoslavijo. Pirmanova je v predgovoru zapisala, da Adamičev zapis o L.A.-ju razgalja sprego nepremičninske, filmske in krščanske industrije, ki so jo omogočale moralne vrednote, utelešene v prohibiciji in Ku Klux Klanu. Vračamo se torej v obdobje med svetovnima vojnama, v zibelko časa, ki ga živimo danes. Adamičev opus je obsežen, vendar mnoga dela še čakajo na slovenski prevod in, kot je dejala Pirmanova, bi se med prvimi bilo treba lotiti zbornika člankov z naslovom Kriza v Ameriki, ki jih je za slovenski trg priredil kar pisatelj sam in je izšel leta 1932 ob njegovem prvem obisku domovine. Osredotočal se je na aktualne teme, ki so takrat zadevale predvsem ZDA – danes pa vsakega izmed nas: razgaljal je sistemske nepravičnosti in kapitalske interese v Kaliforniji.

Pereča aktualnost In tudi za knjigo Resnica o Los Angelesu bi lahko rekli, da, čeprav napisana pred mnogimi desetletji, v objemu nekega drugega sveta, govori o tem, kar živimo tudi danes: o ljudeh, vpetih v materialnost geografije, v svetu, ki mu vlada kapital. Los Angeles je center zabavne industrije, a hkrati s svojimi predmestji tudi valilnica bede in kriminala. Adamič v poglavju Los Angeles nekoč in danes (takrat se je pisalo leto 1926) pravi:

"Los Angeles je, kot sem nekje zapisal, najbolj ameriško mesto v Ameriki, kakorkoli ga že vzamemo... Je najmlajše med našimi velikimi mesti, njegovi prebivalci so v glavnem preprosteži z Vzhoda in iz koruznega pasu, ki predstavljajo velik del naše demokratične države – upokojeni kmetje in obcestni špeceristi, trgovci s tekstilom in železnino iz majhnih mest, ki so vse življenje garali kakor črna živina in goljufali kakor nori, se dokopali do neznatnega premoženja, vse prodali in se podali v Kalifornijo, da bi si tu odpočili, ozdraveli in "uživali" v podnebju in pokrajini, da bi bivali v počitniških hišicah in jedli v samopostrežnih restavracijah ..."

Mnogi med njimi so zgarani in izžeti; mnogi med njimi so se zgarani in izžeti rodili zgaranim in izžetim pionirskim staršem in zdaj živijo v LA ali kje v bližini, ti bedni ubežniki pred krivičnostjo življenja ... Nedoločno upajo, da bodo, če je le mogoče, svojim otrokom lahko prihranili enako usodo, hkrati pa delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi dosegli ravno nasprotno. So prilagojene, pokorene duše, čile in zdrave, duh upora je že ugasnil v njih, stoodstotni Američani in protestanti, krepostni in bojazljivi in živčno nestrpni. Adamič, popisovalec življenja Kaliforniakov, kot jim posmehovalno pravi, je včasih tudi krut: posmehuje se priseljencem in njihovi nesmeli drži in ponižnosti, telesnemu videzu in govorici. Na trenutke se zdi, da je pozabil, da je tudi on od "nekje drugje". "Nikoli nisem rekel, da mi v LA ni všeč. Zelo mi je všeč in nameravam ostati še nekaj časa. Tu mi zelo ustreza. Ne verjamem, da je še kje pod soncem kraj, kjer bi se imel bolje ... V L.A.-ju mi je všeč skoraj vse, včasih celo njegov svojski vonj, mešanica zasmrajenih duš in raznolikih krščanskih verskih dišav." Adamičevo pisanje je iskreno in zavzeto, bralcu je hotel posredovati dejansko stanje stvari, ki jih je opažal v okolju, kjer je nekaj let živel. Obenem je mislil tudi na slovenskega bralca. Skušal je združevati domovinsko ljubezen, izseljenstvo in kozmopolitizem – stvari, ki jih premišljuje danes sleherni intelektualec.