Rebecca Horn, samorog neke generacije

"V sedemdesetih, med izdelovanjem svojih prvih stvaritev, sem bila zelo prestrašena, polna pričakovanj odzivov. Čutila sem, kako me žene nekakšna nevidna sila. Potem pa sem zbolela. Na hamburški umetniški akademiji, kjer sem študirala kiparstvo, sem se, nevednica, okužila s stekleno volno, ki sem jo valjala po roki. Pljuča so bila po nekaj urah polna mikrodelcev steklene volne in bila sem celo v smrtni nevarnosti. Prvotnemu šoku, ki je precej oslabil moje psihično in fizično zdravje – nisem se mogla sprijazniti s tem, da sem prikovana na posteljo za dolge dolge mesece –, je sledilo spoznanje, da je lahko tudi bolezen moje okno v svet umetnosti. Začela sem risati, pisati kratke scenarije in izdelovati mehke telesne skulpture. Moja želje po dialogu, dialogu s komerkoli, je bila neizmerna."

Vesela je, da je razstava Maribor Project – Rebecca Horn & gostje mnogo več kot izčrpna predstavitev njenega opusa. Tudi zato, ker je k sodelovanju povabila Matthiasa Deumlicha (1962), Alija Kaafa (1977), Antonia Paucarja (1973), Jakoba Schaibla (1978) in Markusa Wüsteja (1970), da razstavijo svoja najnovejša in najpomembnejša dela v okviru njene lastne retrospektive. Z uporabo različnih materialov in tehnik je vseh pet umetnikov razvilo močan individualni umetniški jezik, ki zrcali njihovo subjektivno percepcijo estetike, socialnih in zgodovinskih tem. Razstava, ki jo je na podlagi skrbne selekcije postavila umetnica sama, vizualizira in poudarja večplastne ter medsebojno povezane ravni materialnih in estetskih referenc več kot 50 del. Gre za prvo predstavitev Rebecce Horn v Sloveniji in za to priložnost je umetnica naredila umetniško instalacijo Blodne luči, ki jo je posvetila Mariboru.

Rebecca Horn je svojo umetniško pot začela v 70. letih 20. stoletja in v štirih desetletjih ustvarila impresiven umetniški opus, ki obsega performanse, filme, skulpture, prostorske instalacije, risbe in fotografije. Prepoznavna značilnost njenega dela je izjemno natančna fizična in tehnična funkcionalnost, s katero umetnica predstavlja svoje skulpture in zaporedja gibov, ki jih ti delajo v prostoru. Teme, ki se najpogosteje pojavljajo v delih Rebecce Horn, so seksualnost, človeška ranljivost in čustvena krhkost, kar ponazarja bogastvo in kompleksnost njenega dela.

Performans, po katerem se je mnogi spominjajo, nosi naslov Samorog: pripravila je "kostum", v katerem se je pred zatonom sonca po poljih in gozdovih sprehajala njena kolegica. Nekakšen hibrid med instalacijo in performansem je hkrati sublimen in smešen. "Bila je praktično gola z nekaj prevezami in tem visokim rogom na glavi. Ni bila ravno navdušena nad mojo idejo, buržujka," se med pogovorom zasmeje Hornova. "Spomnim se, kako je po širši gozdni poti na kolesih mimo pripeljalo nekaj lovcev, skoraj so padli s koles, ko so jo zagledali." Ni ji vseeno, ali se gledalci na njena dela odzovejo ali ne. Res pa je, da zelo rada vidi, da jih razvedri, zato niti ni nenavadno, da je eden njenih junakov Buster Keaton. Tudi v njenem delu se tesno prepletata bolečina in humor. In kmalu zatem nelagodje.

Pri Hornovi se vse začne z risbo. "Skiciranje z barvicami je še vedno moje najljubše preganjanje dolgčasa," pove. "Zato ker lahko pozneje te porisane papirje primerjam s končnim izdelkom, kakšnim strojem, pripetim na steno, ali instalacijo, ki sredi muzeja ali galerije živi svoje življenje." V prvih performansih, podaljških telesa (Körper-Extensionen), je raziskovala ravnovesje med telesom in prostorom, v poznejših delih je človeško telo nadomestila s kinetičnimi skulpturami, ki zaživijo povsem svoje življenje. Novejša dela opredeljujejo prostore in režejo skoznje z odsevi zrcal, lučjo in glasbo. Fizični izkušnji umetničinih performansov s podaljški telesa, maskami in objekti iz perja v sedemdesetih so sledile prve kinetične skulpture, ki so bile predstavljene v njenih filmih Pernata jetniška pahljača (The Feathered Prison Fan), Der Eintänzer (1978) in Pavji stroj (Die Pfauenmaschine) v La Ferdinanda (1981). V UGM-ju je na ogled pernati kinetični objekt Veliko pernato kolo (Großes Federrad) (1997), sestavljen iz perja in kovinske konstrukcije, ki med gibanjem ustvarja vtis krhkosti in izmuzljivega. V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih se je Hornova začela preusmerjati od umetnosti, ki je v središče postavljala telo, k bolj pripovednim delom, pogosteje pa je uporabljala tudi film.

Sprva je s filmom zgolj dokumentirala svoje performanse, postopno pa ga je razvijala v povsem novo ustvarjalno področje in posnela več celovečernih filmov. Povezavo med kiparstvom in filmom, ki ostaja ključni element njenega dela, raziskuje v prostorski postavitvi Time Goes By (1990/91): kar 40.000 metrov razvitega hollywoodskega filma, termometrov, daljnogledov in bakrenih kač je predstavljenih v mehanizirani instalaciji, ki je hommage tragikomiku Busterju Keatonu, čigar čevlji so postavljeni v središče instalacije. Še eno, manj resno plat dela Rebecce Horn predstavlja instalacija Zlomljena pokrajina (Broken Landscape) (1997): kamni, v katere se zabadajo noži, krvavijo in puščajo krvave madeže na steni. V osemdesetih in devetdesetih so nastale ogromne instalacije, ki črpajo iz krajev s političnim nabojem in zgodovinskim pomenom, obenem pa so jim posvečene, na primer Stolp brezimnih (Turm der Namenlosen) (1994) in Koncert za Buchenwald (Konzert für Buchenwald) (1999). Eden ključnih elementov teh instalacij so mehanizirana glasbila, ki igrajo sama nase, na primer violine, violončela in bobni, pri tem pa posredujejo zvočno izkušnjo določenega prostora.

Več tovrstnih glasbil bo vključenih v razstavo v UGM-ju. Glasbila, ki so del instalacij, odpirajo zvočno dimenzijo dela Rebecce Horn, ki so jo pred kratkim pospremile vokalne in instrumentalne kompozicije Haydna Chisholma, skladbe, ki se s svojo subtilnostjo in krhkostjo elegantno navezujejo na instalacije in namigujejo na neizgovorljivo.

Razstava tako združuje dela različnih medijev, fotografije, filma, videa, risb, kolažev, performansov in različnih skulptur. Dela šestih umetnikov variirajo v mediju, umetniškem pristopu, kulturnem in generacijskem kontekstu ter virih navdiha. Skupna značilnost razstavljenih del in tisto, kar nagovarja opus Rebecce Horn, je njihova senzibilnost v odnosu do materiala, časa, prostora in človeške percepcije. Vsem delom uspe ustvariti vtis estetske površine, ki je neobremenjeno globoka v pomenu in intenzivna v percepciji.

Pravi, da se nikoli ne ustali. "Mirovanje zame pomeni smrt, čakanje na nekaj predvidljivega." Toda vseeno je njena osrednja baza New York, čeprav se pogosto premika med Parizom, Majorko, Berlinom in Barcelono. "Ko me iz katere države povabijo, naj pri njih ustvarim umetniško delo, se seveda podam tja in tam živim. Sem kot nekakšen prostovoljni begunec. Grem, uporabim svoje telo ali kaj drugega. Naredim. Za ljudi."