Razcvet alkohola, kave in tobaka na Slovenskem

Založba Modrijan ob 25-letnici samostojne Slovenije predstavlja temeljno delo slovenskega zgodovinopisja. Slovenska zgodovina Petra Štiha, Vaska Simonitija in Petra Vodopivca je potovanje v času in prostoru, ki ga Slovenci v glavnem razumemo kot svojega in ki je večinoma vključeno v sodobno državo Slovenijo. V nedeljo, 20. novembra, se izteče čas za prednaročilo.

Slovensko ozemlje je bilo vedno prehodno območje in stičišče različnih kultur, ljudstev, narodov in držav. Tod so se srečevali Kelti in Iliri, konjeniška ljudstva evrazijskih step in barbari evropskega severa in vzhoda, Slovani, Germani, Romani in ugrofinski Madžari, zahodnoevropsko in bizantinsko cesarstvo, tujerodna gibkost in domača vztrajnost.

Dve knjigi – prva opisuje preteklost našega ozemlja do sredine 19. stoletja, druga pa obdobje do leta 2010 – tvorita celoto in bralca popeljeta skozi slovensko zgodovino v njenem celotnem loku od prazgodovinskih kultur do prelomnega časa osamosvojitve in samostojne države.

V zadnjih stoletjih smo bili Slovenci državljani treh večnarodnih držav – in vse tri so izginile s političnega zemljevida. Iz pretežno kmečkega ljudstva smo se oblikovali v razvito narodno skupnost, čeprav nas vse od začetka modernega političnega življenja nespravljivo in tragično delijo politične meje in ideologije, strankarske ozkosti in kratkovidne predstave o narodnih koristih.

V 18. stoletju se je zelo povečala poraba alkohola

Medica, ki je bila v predhodnem stoletju še pijača vseh slojev, je tedaj postala pijača revežev, znatno pa je narasla poraba vina. Vino je postalo prevladujoča in vsakodnevna pijača, žganje je bilo praviloma praznična pijača, poraba piva pa je na račun vina narasla šele ob koncu stoletja. Poleg gostiln, kjer so ljudje lahko tudi igrali karte, domino, šah in biljard, so se zelo pomnožili vinotoči, ki so zagotavljajo dodaten zaslužek mestnemu in trškemu prebivalstvu.

Servis za kavo in čaj iz zapuščine družine Zois (začetek 19. stoletja) je dragocen izdelek cesarsko-kraljevske manufakture porcelana na Dunaju. V premožnejših družinah se je vse bolj uveljavljalo pitje kave in čaja.

Z odprtjem kavarn je v slovenski prostor prodrla kava

Od napitkov, ki so veljali do tega časa za nenavadne, so svoje mesto – sprva v bolj uglajenih gospodinjstvih – dobili tudi čokolada ter poživili čaj in kava. Iz okolja zasebnosti je z odprtjem kavarn značilno prodrla kava. Potem ko so bile do konca 17. stoletja že po vseh zahodnoevropskih mestih, je kavarno leta 1713 dobila tudi Ljubljana. Pitje kave se je širilo počasi in mesta v notranjeavstrijskih deželah so dobila kavarne večinoma šele v drugi polovici stoletja. Vendar pa sta se kava in ob njej rogljič sčasoma tako uveljavila v celotni avstrijski in pozneje Avstro-Ogrski monarhiji, da sta postala v določeni meri celo njun prepoznavni znak. Kratica k. u. k. (kaiserlich und königlich) je v tem primeru izgubila svojo vseobsegajočo uradniško strogost in v novem pomenu besed – kava in kifeljček (Kaffe und Kipferl) – na sproščujoč in delno tudi samozbadljiv način označevala razširjeno vsakodnevno razvado urbaniziranega prebivalstva. Popotni nemirnež Johann Gottfried Seume, ki je na svoji poti v Italijo leta 1803 prečkal slovenski prostor, je zapisal, da so kavarne v Gradcu in Ljubljani (kjer jih je bilo ob koncu 18. stoletja sedem) veliko boljše kot na Dunaju. Trditev je bila morda pretirana, vendar pa dejansko sporoča, da so bile kavarne v mestih že trdno zakoreninjene.

Patent Marije Terezije, 1758, s katerim je kranjskim deželnim stanovom za dvajset let podelila tobačne dohodke.

Udomačila se je še ena "sladkost" – tobak

Poleg alkohola in kave se je v času baroka med ljudmi udomačila še ena "sladkost" – tobak. Uživanje posušenih listov te rastline na različne načine se je močno razširilo med vsemi, tudi nepremožnimi sloji prebivalstva. Uvoz in distribucija sta zato prinašala nemajhne dohodke, in vladar je kmalu, že leta 1701, vpeljal najprej tobačni monopol, nato pa davek. Seveda so glede na razsežnost porabe tobačne opojnosti po eni strani ustanovili cesarsko tobačno manufakturo – v Trstu že v dvajsetih letih, konec petdesetih let pa do stanovske v Ljubljani –, po drugi strani pa se je pojavilo tihotapstvo in z njim, podobno kot pri trgovini s soljo, številni spori med kmeti in uslužbenci zakupnikov monopolnih oziroma davčnih pravic.

Avtorji Slovenske zgodovine Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec so eminentni slovenski zgodovinarji, doktorji znanosti in profesorji, ki so svoje poklicno življenje zapisali zgodovini, raziskovalnemu in pedagoškemu delu ter pisanju.