Preplet slikarstva in poezije v knjigi Metke Krašovec

Knjiga umetnice Metke Krašovec z naslovom Nox portentis gravida, ki jo je izdala Galerija Equrna, je nadaljevanje razstave, ki jo je slikarka v omenjeni galeriji imela pred približno dvema letoma. Takrat si je zaželela, da bi risbe, pospremljene s pesniškimi verzi, dobile tudi svojo knjižno različico. In res so jo, s pričujočo umetniško knjigo.

Serija v knjigi reproduciranih risb so dela, za katera je najprej nastala podoba, nato pa je avtorica zanje poiskala pripadajoče pesniške verze. Likovni in pesniški izraz sta v neposrednem dialogu. S podobo komunicirajo verzi pesnikov in pesnic, ki so Metki Krašovec blizu. Med njimi so perujski avtor César Vallejo, španski mistični pesnik San Juan de la Cruz, ameriška pesnica Emily Dickinson in angleška pevka in avtorica besedil Amy Winehouse. Zakaj med citiranimi pesniki ni Tomaža Šalamuna? To neizogibno vprašanje si je umetnica ob predstavitvi knjige zastavila kar sama in nanj tudi odgovorila, da je pesnik zelo prisoten v knjigi, vendar ne v besedilu.

Sporočila noči

Miklavž Komelj, ki je napisal spremno besedilo k umetniški knjigi, pravi, da je izbor pesnikov in pesnic, ki jih je ob svojem likovnem delu naredila Metka Krašovec, tudi njemu zelo blizu. Gre namreč za ustvarjalce, s katerimi se tudi sam osebno počuti povezan. Očarale so ga tudi umetničine risbe, iluminacije, kot jih sam poimenuje. Za te med drugim zapiše, da gre na teh lističih za sporočila noči. Svetlikanje, svetlobo noči, ki ne da noč osvetli, temveč to naredi vidno.

V njih je veliko melanholije, krhkosti in nežnosti. Temnih barv, ki izpričujejo zavzetost, preudarnost, poglobljenost in mir.

Za serijo risb Miklavž Komelj pravi, da ga pri pisanju o delih ni vodil analitični impulz, temveč občudovanje. Njegovo ustvarjalnost in premislek, pretvorjen v besedilni format, so podobe in besede nagovorile s tem, ko so ga ganile.

Knjiga nasprotij

Umetniško knjigo, reprodukcijo risb, pospremljenih z izbranimi verzi, je oblikovala Maja Licul. V svoji zasnovi je izhajala iz dvojnosti, ki jo je od vsega začetka prebirala v risbah. Na eni strani te izpričujejo krhkost in nežnost, na drugi pa s svojo zasnovo in uporabljeno tehniko prinašajo poudarek na materialnosti. Prav to pa je bilo težko uloviti v reprodukcijah, s katerimi so se kar se da najbolj želeli približati zamegljenosti in sanjavosti originalov. Materialnost je Liculova zato interpretirala pri oblikovanju knjige in jo odela v platno rožnate barve, to pa umestila v kartonasti ovitek, ki knjigo ne le simbolno ščiti, temveč iz nje ustvarja objekt.