Deja Crnović

Sreda,
6. 7. 2011,
10.00

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 6. 7. 2011, 10.00

8 let, 7 mesecev

PRELISTANO: Za pest esejev

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Letošnji maturant Prve gimnazije v Mariboru, Jure Aleksejev, je v knjižici objavil nekaj svojih esejev in revizijo slovenske ustave.

Avtor: Jure Aleksejev Založba: Subkulturni azil, 2011 Cena: 14 evrov

Jureta Aleksejeva so nedavno v medijih predstavljali kot pravi mali fenomen, kot glasnika kamnometalske generacije, ki naj bi dokazoval, da vse še ni izgubljeno, da mladi vendarle znajo pisati tudi kaj daljšega od SMS-sporočil in razmišljati še o čem drugem kot o Facebooku. Predstavljali so ga kot dijaka, ki je napisal predlog nove slovenske ustave, skratka wunderkinda, ki nam bo razložil, kaj si danes o Sloveniji in svetu mislijo mladi.

Seveda so bila pričakovanja pred branjem njegove zbirke esejev zato velika, sploh ker je bila v ospredju vedno njegova "mladost" in zanimanje za naravoslovje. A tisti, ki v teh esejih vidijo tako senzacionalne presežke, so očitno resnično podcenjevali današnje osemnajstletnike.

Aleksejev je sicer res zgledno artikuliran, očitno bere veliko knjig popularnih mislecev, čeprav ga Slavoj Žižek moti; rad gleda dokumentarce Michaela Moora in je glasen pristaš Resnice. A njegovo zaničevanje družboslovja in poveličevanje tehnike kot njegove velike ljubezni in edine ustrezne izbire, je seveda moteče, čeprav vse, ki jih takšno črno–belo vrednotenje zmoti, že vnaprej diskvalificira.

Aleksejev namreč prisega na resnico in laž, na materialno dokazljive resnice, na tehniko in naravoslovje, na jasno začrtane meje med tem, kaj drži in kaj ne. Prav zato je morda nekoliko nenavadno, da se nekdo, ki že v izhodišču zavrača možnost sivine, ukvarja s tako abstraktnimi pojmi, kot so demokracija, znanje in umetnost. Zakaj porabiti toliko besed za utemeljevanje stvari, ki jih že v izhodišču noče razumeti? Aleksejev posledično zaničuje filozofe, družboslovce in drugo sodrgo, ki svojih dognanj ne utemeljujejo z materialnimi dokazi.

Morda so še najbolj kredibilne njegove kritike šolskega sistema, ki večinoma sicer izhajajo prav iz že opisane nepripravljenosti za dojemanje sveta, ki presega gola dejstva, in nenavadnega prepričanja, da je družboslovje v slovenski družbi pretirano cenjeno. In ko bralec končno pride do njegove "nove slovenske ustave", ugotovi, da gre "zgolj" za revizijo, ki sicer vključuje kar nekaj kredibilnih predlogov, a v glavnem postavlja predvsem omejitve trenutnim členom. Seveda dopuščamo možnost, da nas je Aleksejev pred branjem ustave že tako izčrpal s svojo trmo in zaničevanjem Flauberta in Balzaca, da nas je pri ustavi že izgubil.