PRELISTANO: Pisma Nori

Avtor: James Joyce Založba: Beletrina Cena: 24 evrov

Ko je mladi James Joyce, štel je 22 let, 10. junija 1904 na dublinski ulici Nassau Strett prvič zagledal tri leta mlajšo rdečelasko iz Galwaya z imenom Nora in jo takoj tudi ogovoril, nobeden od njiju ni vedel, da se bo to srečanje prelevilo v življenjsko ljubezen, dan njunega prvega zmenka, šest dni pozneje, pa v literaturo. Ulikses, največji pisateljev roman, se namreč dogaja 16. junija 1904 na Bloomsday, kot je "mitološki dan gigantske romaneskne raziskave" – tako knjižno delo v spremni besedi k objavljenim pismom opredeli Mitja Čander – v literarni realnosti poimenoval Joyce.

Ob njunem naključnem srečanju je Nora, takrat še sobarica v hotelu Finn's na Leinster Streetu, za mladega Joycea mislila, da je švedski mornar. Na njun prvi zmenek 14. junija ni prišla, tako sta se prvič dogovorjeno sestala dva dni pozneje, čez čas pa začela ustavarjati družino. Leta 1931 sta se v Londonu tudi poročila in tako ostala skupaj do pisateljeve smrti leta 1941.

Zbrana Joyceova pisma, naslovljena na Noro, se začnejo 15. junija 1904, torej na dan, preden sta se pisatelj in njegova bodoča žena prvič dogovorjeno sestala. Končajo se dvajset let pozneje s pariškim zapisom, pismom, v katerem je pisatelj svoji ljubezni sporočil, da ji je iz Pariza poslal natisnjeni roman Ulikses, šlo naj bi za četrto izdajo.

Osrednji del dopisovanja sicer datira v drugo polovico leta 1909, ko se je Joyce iz Trsta, kjer sta takrat živela z otroki, dvakrat zapored za dalj časa odpravil v rodni Dublin.

V objavljenih zapisih smo tako priča vznikanju ljubezni, ki se izvija iz hrepenenja, zadržanosti, plahe začetne očaranosti in previdnosti, ter odločitvi po predanosti, čemur sta sledila osnovanje družine in skupno življenje. To so poleg izhodiščne duhovne povezanosti in začaranosti poganjali tudi močna erotika, poželenje in intenzivna seksualnost, izpričana tudi v pismih.

V vrtincu dialogov, ki jih v knjigi spremljamo sicer samo skozi Joyceove odgovore, misli in občutenja, tako spoznavamo njegova čustva in njun odnos, njegovo ljubosumnost in njuno seksualnost, njegove fantazije in želje ter delno tudi Norine odzive.

Pisma pa niso le vpogled v ljubezensko-seksualni odnos, ampak razpirajo tudi Joyceovo osebnost, njegov odpor do okostenele družbe, prežete z malomeščanstvom in krščanskimi dogmami, ter njegov odnos do življenja na sploh. V zapisih lahko sledimo tudi rotenju, da naj ga Nora v njegovih nenavadnostih in čudaštvih razume, pri njej išče duhovno uteho, ji toži o finančnih težavah ter profesionalnih ambicijah, sprehodih v študij medicine, prava in glasbe ter pokopu igralskih teženj.

Med motrenji umetnosti in iskanju lastnega umetniškega izraza tako Joyce med drugim svoji ženski zapiše, da sovraži Dublin in prezira Dublinčane. Zato je njun odhod v Trst, kjer sta živela od leta 1904 do 1912, popolnoma pričakovan. V pisani besedi ji podrobneje predstavi tudi, da zavrača celotni obstoječi družbeni red in krščanske dogme, med njimi dom, splošno priznane vrline in življenjske razrede, ki so le aranžmaji sistema. Zato v svet in njegov sistem vstopa kot vagabund, ne pripada mu dejansko, čeprav v njem obstaja. Knjižno delo nam z natančnimi prevajalskimi in uredniškimi opombami tudi razjasnjuje dogodke in pisateljeva razmerja do omenjenih oseb ter opozarja na trenutke realnosti, ki so navdihnili njegovo literarno naracijo.

Med potapljanjem v skrajno intimno zgodbo mladega intelektualca pa se je mestoma nemogoče znebiti občutka, da smo kot bralec popolnoma nepovabljen gost. Mladi Joyce Nori večkrat napiše, da naj pisma skrbno shrani, da jih nihče ne najde, in da so, seveda, namenjena le njej. Tako med branjem ne moremo mimo vprašanj pozicije bralca kot brezkompromisnega voajerja ter razmisleka o (kulturni oziroma literarni) zgodovini, ki si prilašča tudi najintimnejše trenutke življenja kulturnih in družbenih ikon.