Violinski virtuoz in magister umetnosti, ki se je kalil pri koncertnem mojstru Dunajskih filharmonikov in zaigral z Moskovskim simfoničnim orkestrom, na zmagovalni oder postavlja uživanje v igranju.
"V prvi vrsti igram zase"
"Glasbenikova osebnost se brez dvoma odseva v glasbi, a ni pomembno, katero glasbilo igraš, ampak način, kako interpretiraš glasbo. Vedno igram tako, da v glasbi uživam, kajti to je tisto, kar iščem v igranju," uvodoma poudari violinist, ki z žarom igranja privablja poglede in ustavlja korak mimoidočih v drevoredu pod mariborsko Kalvarijo. Njegovo uživanje v igranju se še posebej razplamti na odru, kar so konec junija imeli priložnost začutiti poslušalci na Festivalu Lent in v dvorcu Strmol v Rogatcu.
"Igraš zase. Igraš zato, ker ti v tem uživaš, kar je edina pot, da bo občinstvo uživalo s tabo. Če igram zato, da bom perfekten ali da bom veliko zaslužil, se to nikoli ne bo preneslo na poslušalce, če uživam v glasbi, pa bo občinstvo to začutilo. Zato v prvi vrsti igram zase," je Kuhar ponotranjil glasbeni moto profesorja Rainerja Küchla, koncertnega mojstra Dunajskih filharmonikov, pod mentorstvom katerega je diplomiral in magistriral na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju ter si pridobil žlahtni naziv magister umetnosti.
Izobraževanje pri Küchlu – plavaj ali potoni
Tako kot izbira za igranje violine pri petih letih je bilo tudi izobraževanje pri Rainerju Küchlu naključje na Kuharjevi glasbeni poti. Po srednji šoli, pri rosnih 16 letih, je na Dunaju sprejel izziv sprejemnih izpitov pri priznanem koncertnem mojstru – in jih uspešno opravil ter tako ostal v njegovih mojstrskih rokah v eni evropskih glasbenih prestolnic.
"Ves Dunaj je kovnica talentov, kjer se zbirajo najboljši glasbeniki z vsega sveta. Dunaj je bomba za izobraževanje. Kamorkoli pogledaš, so samo dobri in odlični glasbeniki, tudi v komorni glasbi imaš izbiro, kakršne v Sloveniji ni. Pri Küchlu pa je, resnici na ljubo, kruto. Ni pardona, preprosto zato, ker lahko izbira med vsemi temi talenti. Če nisi več konkurenčen, greš – tako da plavaj ali potoni."
Koncert, ki napolni poslušalce
Kot pravi mariborski virtuoz na violini, je danes ogromno violinistov fantastičnih, že najmlajši perfektno, praktično tehnično brezhibno igrajo najtežje stvari. Zaradi dostopnosti glasbe ima vsak izvrsten godalec takoj za sabo množico posnemovalcev, po drugi strani pa je veliko violinistov tako obremenjenih s tehniko, da pozabijo na vse drugo. "Da lahko uživaš v igranju, moraš biti tako dovršen v tehniki, da s tem nisi obremenjen. Kljub vsej dovršenosti se lahko še vedno tako koncentriraš na tehniko, da užitek stopi v ozadje. Med vrhunskimi violinisti je kar nekaj takšnih. Na koncertu je vse odlično, popolno, ne moreš dati niti ene kritike, a se s koncerta vračaš prazen. Nekaj posebnega je tisti glasbenik, s koncerta katerega greš res napolnjen."
Nazadnje ga je napolnil letošnji koncert Dunajskih filharmonikov na Dunaju, kjer je kot solist blestel prav Küchl. Že prej ga je očaral izraelski violinist Schlomo Mintz, o igranju katerega natrosi same krilatice: "Fantazija, poezija, kako igra!" Pa Čeh Václav Hudeček pred leti, ko je bil še neznan, a je ustvaril pravi koncertni bum, v izbrano vrsto največjih klasikov, ki so gostovali na Dunaju, pa Kuhar uvrsti še ruskega violinista Maxima Vengerova.
Rondo capriccioso z Moskovskim simfoničnim orkestrom
Rusov ne občuduje le kot poslušalec, saj se je pred leti tudi ustvarjalsko pomešal mednje. Še kot študent je z Moskovskim simfoničnim orkestrom zaigral v minoritskem samostanu na Ptuju. "Neverjetno je bilo. Obvladajo! Skupaj smo igrali le na generalki uro pred koncertom in je vse zvenelo, kot mora. Res pa je bil dirigent kot trodelna omara in so ob njegovem pogledu Rusi skoraj zmrznili," Kuhar hudomušno obudi spomin na svojih pet minut slave, pravzaprav 15 minut solističnega nastopa z elitno simfonično zasedbo, s katero je zaigral Rondo capriccioso, virtuozno skladbo francoskega romantičnega skladatelja Camilla Saint-Saënsa.
Kot solist je trikrat nastopil tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, a moskovski simfoniki so po njegovih besedah neprekosljivi. Redno soustvarjanje orkestrske mase zvoke pa ga ne pritegne, saj prisega na samostojno nastopanje. Na solističnih recitalih ga zadnje čase spremljata priznani slovenski pianist Hinko Haas, s katerim sta brez veliko vaj uglašen dvojec, in pianistka mlajše generacije Urška Roškar, s katero morata več časa posvetiti vajam, a lahko tako bolje izpilita podrobnosti.
"Če rad igraš, vedno iščeš boljšo interpretacijo, lepši ton, lepšo vibracijo … Ni konca!"
V svojem repertoarju ostaja zvest klasični glasbi, v sodobnejših glasbenih vodah, kot so pop, rock in jazz, pa se kot interpret ne počuti domače. Alfa in omega med skladatelji je zanj vsak, ki je napisal kaj resnično dobrega, zato jih naniza prgišče: "Krivično bi bilo reči, da je Johannes Brahms edini, ki je napisal izvrstne sonate, prav tako sta jih Ludwig van Beethoven in Edvard Grieg, za virtuozne pa je Niccolò Paganini alfa in omega. Drži, ampak imaš tudi druge: Henryk Wieniawski ima izvrstne skladbe, prav tako Pablo de Sarasate, ki sem ga igral lani vse leto."
Kljub 33 letom predanosti najmanjšemu godalu še vedno nadgrajuje svoje znanje, saj igranje violine doživlja kot nenehen izobraževalni proces. "Če rad igraš, vedno iščeš boljšo interpretacijo, lepši ton, lepšo vibracijo … Ni konca! Čeprav si nekaj zaigral že stokrat, še vedno najdeš nekaj novega ali poiščeš način, kako bi lahko zaigral drugače, da se ne naveličaš," poudari sproščeni sogovornik, ki svoje znanje in izkušnje deli tudi z glasbenim podmladkom v Glasbeni šoli Rogaška Slatina in na poletnih šolah za violino. Marsikateri mladi talent se je že kalil v njegovih rokah, najpomembneje pa se mu zdi, da kratkohlačnik rad igra, na njegovo glasbeno kariero pa poleg talenta vpliva še vrsta dejavnikov, od staršev in spodbude okolja do delavnosti in trdne volje.
2
